Maxica
|
Beki, super frizurca, tudi barva mi je všeč, ti paše. Zdaj vas bi pa še za en nasvet prosila - o našem krstu veste že vso zgodbo in župniku tudi. No in zdaj sem se spravila brati tisto knjigo, ki mi jo je svetovala Altati. Prišla sem do enega poglavja, kjer piše o odpuščanju, pa da je treba takšne dogodke, ki te težijo, pustiti za sabo, odpustiti tistemu, ki je v to vpleten itd., da se ti to lahko tudi na zdravju pozna (moj herpes npr. ) itd. Potem sem pa razmišljala, če naj vendarle (po)pustim, pa magari zaradi sebe. Da pač krstimo pri maši, ob pol devetih zjutraj, maša bo dolga več kot eno uro, Lana bo treba nositi sem in tja po cerkvi, ker ne more biti pri miru, to bo en kup govorjenja od pametnjakovičev in opravljanja, bomo brez enega botra, ker moj bratranec takrat ne more, po maši lahko gremo edino k nam na kos torte, itd.itd.itd. V glavnem en kup razlogov proti je, ampak me pa res že too much obremenjuje vse skupaj, in se res bojim, da mi še kje ne rata kakšen herpes. Kaj mislite? Naj vztrajamo pri svojem? Res ne vem kaj narediti. Lana bi res rada krstila, saj smo verni in mi to res veliko pomeni, vendar pod drugačnimi pogoji, no. Svetujte mi, prosim. Naj popustim?
_____________________________
Sami sončki okrog mene :)
|