Anonimen
|
ja, jaz te pa razumem, sem bila10-let poročena, zaljubila sem zelo mlada, on je bil starejši 6let, pri enaindvajetih sem rodila sončka in živeli smo družinsko življenje, tista zaljubljenost je seveda minila in prepričana sem bila, da je potem to to! Ampak, ko sem spoznala sedanjega partnerje in se zaljubila, čisto tako, kot pišeš ti, mi je življenje postalo norišnica, nisem vedela, kaj zdaj, prvič sem občutila, tisto kar naj bi bila "ljubezen", Ampak prvega sem imela rada, ampak drugače rad, še danes ga imam-drugače rada...no jaz sem bila med tistimi, ki imajo "jajca" nisem človek, ki bi lahko živel v nečem, kar ni resnica, Vem in zavedam se kako sem prizadela bivšega, starše in morda tudi otroka, no takrat je bil star 3 leta, ampak sva šla narazen, bivši je trpel peklenske muke, ker me je imer resnično rad, moral je dobesedno skozi šivankino uho. Pa da ne bom predolga, tudi meni so govorili "naj ne norim", da je to začetniška zaljubljenost, ki me bo minila....ampak danes po 6letih sem, če mi verjameš ali ne še vedno zaljubljena v zdajšnega, sva poročena imava skupaj dva otroka in moj največji ponos starejšega škratolinota...drugi niso imeli prav, to je ljubezen, kakršno bi morali imeti, še vedno sva zaljubljena, še vedno si sms-ava stokrat na dan, kličeva in uživava, hvala bogu ima starejšega rad, kot svojega in smo res prava družina...Bivši si je tudi našel prijetno partnerko za kar sem zelo vesela, ker se dolgo nisem znebila slabe vesti, sva res dobra prijatelja, tudi na kavo greva in poklepetava. Res mi ni žal za korak, ki sem ga naredila, za vse pritiske domačih in prijateljev, ki so se takrat zelo oddaljili od mene, zdaj je vse drugače, ker tudi drugi vidijo, da je to to! no ne bos se preveč hvalila, da ne bo videti, kot španska limonada. Ne bom ti govorila kaj naredi, to boš morala sam, hotela sem samo povedati, da se tudi take zgodbe končajo srečno, no življenje je pa še dolgo in ne vemo kaj nas čaka! Jaz sem srečna! Sporoči nam tvoje odločitve.
|