ronja
|
Pred par dnevi sem napisala en dolg post, pa mi ga je računalnik zbrisal, ker je lubi polil tipkovnico in se je vse skup sesuvalo, hehe:) No, potem sem si rekla, no, saj so se že zmenile med sabo, zdaj me je pa zamikalo,d a se vseeno oglasim...
Sicer nisem bila v taki situaciji, nisem z nikomer živela in ne želela z njim živet, mi je pa iz lastnih izkušenj jasno, kot verjetno tudi vsem ostalim, da pusiti človeka, ki je dober do tebe, ni tako lahko... In ne, anonimna, ne bo samo on prizadet in prav to te skrbi - veš, da bo bolelo tudi tebe , že zato, ker bo njega, ki ga imaš še vedno rada, pa čeprav kot dobrega prijatelja... Ampak to ne sme bit razlog, da ne greš... Če si se odločila, ti želim veliko poguma in malo sreče , da boš zbrala pravi trenutek, njemu pa, da bi vsaj malo slutil in da mu ne bi bilo preveč hudo ...
Sicer pa sem se hotela oglasit v zvezi s tem, kaj je boljše za otroke (ki jih vidva še nimata, tako da če se ti ne da brat, lahko tole mirno spusitš ). Ni vedno boljše, da starša ostaneta skup! In ni vse pri ločitvi slabo! Evo moj primer:
moja starša sta se ločila sicer ko smo bili že veliki, ampak vseeno smo še živeli skup, bili družina in nismo bili ne finančno ne drugače samostojni, skratka pozna najstniška in zgodnja 20ta leta (med bratom in sestro je 12 let razlike). VEM, da to ni isto, kot če se starša ločita, ko imaš 4 ali 5 let, ampak vseeno...
Tudi ni nihče nikogar nikoli nikakor zlorabljal, grozil, pretepal, žalil ali karkoli groznega, kar se tudi ponekod dogaja. Nobeden od niju ni nikoli pil ali imel kakršne koli grozne razvade ali destruktivne navade. Samo enostavno nista bila za skup... Različna karakterja za 180 stopinj... Pa oba zelo fajn, da smo si na jasnem!
Tudi sta šla narazen zelo zelo lepo, če bi se kdaj ločila, bi se želela ločit tako, kot sta se onadva! Sem zelo ponosna nanju zato, da jima je to tako ratalo! Ko smo šli k odvetniku, kjer sta vse uradnosti uredila, smo šli potem na kosilo skup, njemu niti ni bilo čisto jasno, zakaj se sploh ločujeta; še zdaj se dobimo vse za praznike in rojste dneve, če je karkoli narobe, lahko računata en na drugega... Skratka ni zmeraj klanje!
Ampak ko sta se ločila, sem bila vesela zanju! Pa si nista nič tako hudega delala! Samo srečna nista bila en z drugim in sta se kregala ...
Seveda sem se tudi zjokala kar nekajkrat, seveda si vsak otrok želi, da bi bila njegova starša skupaj - ampak ne za vsako ceno!!! Vsaj ne tisti ne najbolj sebični otroci... Tisti si želimo, da sta starša srečna, skupaj ali narazen... Seveda pa NIKAKOR ne smeš vzet očeta otroku, razen če mu je oče kaj hudega delal, seveda, v tem primeru si ga dolžna zaščitit...
In iz te njune ločitve sem vsaj jaz potegnila ogromno dobrega - pokazala sta mi, da se je za srečo vredno borit, predvsem pa, da nikoli ni prepozno! Vsak zase sta na novo postavila svoje življenje in zato sem zelo ponosna nanju, ker mi je jasno, da ni prav veliko ljudi sposobnih tega v poznih srednjih letih...
Oba sta potem naredila ogromne korake naprej, ker ko se ti zgodi nekaj tako dramatičnega kot je ločitev, moraš nekaj spremenit na sebi, saj vidiš, da tako, kot si delal, ni bilo v redu... In tako začneš popravljat napake... Kar je dobro tudi za otroke... Našla sta si nova partnerja, (ki sta mimogrede tudi super, oba imam zelo rada, nobeden mi ne probava bit starš, tudi onadva imata lepe odnose z otroki teh partnerjev... Skratka, ni vse na ločitvi slabo...) - z tema partnerjema se boljše razumeta, ker so si bolj podobni, čeprav vem, da je obema včasih žal, sploh mami, čeprav se je ona prva odločila za to...
Ampak brez tega ne bi nikoli toliko naredila na sebi... Tako pa sta me popolnoma presenetila, kako prožnega duha ima človek še pri teh letih! Kako se je sposoben spremenit, prilagodit, kako se še bori, uvau! Skratka, meni je to dalo en nor optimizem... Pa povejte, koliko staršev lahko reče za svoje otroke, da so jim to dali... ni vse slabo... Če so starši potem srečnejši, so tudi otroci srečnejši, to gotovo!
Seveda je še boljše, če začneta oba s partnerjem prej delat na tem, da popravita napake, ki uničujejo odnos in ga pošlihtata in ostaneta skup... Ampak niso vse tega sposobni brez "pusha"... In predvsem navadno nista oba istočasno zato... In nekatere stvari so stvar karakterja in si človek tega niti ne želi spremenit... Recimo, če je nekdo zapečkar in ima strašno rad dom, si mogoče sploh ne želi, da bi se spremenil in hodil ven... In ga potem silit v to, nima smisla, če ne uživa v tem... Je pa fino, če sta se oba pripravljena pogodit... In si dejansko oba želita malo spremenit, zato da bi prišla skupaj...
Nekaj pa tudi spontano rata, se niti ni treba trudit, se mi zdi, midva si vedno bolj podobna ratujeva, nama je prav hecno, ko nama zdaj vsi rečejo, da sva si ful podobna...
Meni se zdi super, da sem se lahko učila na napakah svojih staršev, tako da zdaj vsaj teh ne bo treba meni naredit... In čim več napak sta onadva naredila, več jih meni ni treba Mal heca, ampak hočem samo pokazat še drug način gledanja... Ki je malo bolj barvast, ni tako črn...
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
