ronja
|
JOj, najpomembnejšo stvar sem pa pozabila napisat: palčica, tudi midva sva mela en pogovor, v bistvu ni bil nihče nič kriv, niti se nisva nič kregala, samo jaz sem mela totalno krizo pred temi prazniki. Moj ljubi namreč poleg službe še trenira in to 5x na teden + tekme ob sobotah... In se temu primerno bolj malo vidiva... In ko sem brala tu, kako ste vse navadušene nad svojimi ljubimi in kako vas crkljajo, sem se enkrat kar v službi na wcju zjokala ... Potem sva bila ravno ta dan zmenjena z mojim dragim, da greva skup v knjigarno in ko sem prišla do njega, sem samo bruhnila v jok , nekaj bojo že meli tile hormoni zraven ... Na splošno nisem tako zeloooo občutljivo bitje, čeprav nimam ravno trde kože tudi v normalnem stanju, ampak za vsako figo se pa tudi ne zjokam;) Ampak takrat mi je bilo pa čisto preveč in je pač šlo čez rob... Mu je bilo ful hudo, pa nisem vedela, kaj naj naredim, ker nočem, da zaradi mene ali zaradi nosečnosti pusti šport, ker vem, da mu ful pomeni, ampak meni je bilo pa tudi grozno... Sem že hotla sem kaj napisat, pa sem si premislila, da bom rajši vseeno kar njemu povedala, navsezadnje je prav, da ve, kako se počutim... Verjetno bi mi itak vse to svetovale, a ne, hehe?;) Pa itak me je takoj prebral, ko sva se videla... Me je zelo skrbelo, da si ne želi tako tega otroka, ker ni bil tako vesel kot taprvič (ne vem, če sem tu že napisala, da sem mela pred tem en ss marca. Takrat otroka sicer še nisva načrtovala, ampak ko je bil na testu +, sva ga bila pa oba zelo vesela, on je bil čisto nor od sreče in me je ful crkljal itd...) Takrat je vse prebiral o nosečnosti in otrocih, pa ves čas je mel srčke v učkih ... (no, saj ni tako dolgo trajalo, ker sem mela splav 1 teden po tem, ko sem zvedela za nosečnost, g. je rekla, da se verjetno jaječece in semenčece nista našla pravi čas, da je do oploditve še prišlo, samo maternica je bila pa že čez tisti rok, ko se lahko jajčece vgnezdi in se pač ni moglo - ker tisti mesec sva bila večino časa še zaščitena). Zdaj pa ni bil tako vesel niti na začetku,, niti me ni tok crljal kasneje in sem bila čisto žalostna in zbegana . Ni mi bilo jasno, saj sva se za otročka skup odločila; se mi zdi, da je bil on še bolj za, mene je bilo najprej malo strah... Res pa je, da ni bil tako presenečen, ker je nekak računal na to, da sem noseča (fantom je težko dopovedat, da mora bit tudi pravi čas, da ni dosti, da so oni super, hehe:) čeprav na koncu je mel on prav:) tako da je bil to en moment, pa tudi ni res, da me ne bi nič cartal, recimo vsak dan mi je stisnil svež sok iz pomaranč in limon (in mi ga še;), ampak včasih rabimo še več... Pa ker se že sama v tem času še ne počutim noseče (slabosti so sicer znak nosečnosti, ampak se zaradi njih ne počutiš noseče, vsaj jaz ne ), sem res pogrešala, da bi nekdo z mano tako ravnal... in bala sem se, da me nima dovolj rad, pa da se je ustrašil, pa da ne bo mel časa ne zame, ne za otročka, ko se bo rodil, pa same traparije, skratka... No, potem sem mu seveda vse povedala, kaj pa kako, se pravi, česa me je strah, pa kako se počutim in mu je bilo žal, je najprej hotu kar vse skup pustit (šport), potem mi je pa še "priznal", da ga je strah se preveč veselit, da ne bi bil razočaran kot prvič... Potem sem ga vprašala, če bi takrat - taprvič rajši, da se ne bi veselil in potem ne bi bil razočaran, pa ni hotu odgovorit, je reku samo, da na to ne bo odgovrajal, ker si bo zapečatu usodo in da mam prav, hehe Skratka od takrat je čisto drugače, seveda se prilagajam tudi jaz, ga grem gledat na tekme, recimo, da sva malo več skup, pa da ve, da ga podpiram in da ga mam rada. Skratka zaenkrat sva zrihtala stvari: sem mu razložila, da ne rabim, da zame pusti šport, ampak da rabim, da kadar mi je hudo, ostane doma z mano, ne glede na treninge... Saj mi tolikokrat hudo Je razumel in baje bo po novem tako, bomo videli pa se pustimo presenetit, hehe Ste tudi ve že imele kako krizo?
|