Gina
|
Utrujena si najbrž. Jaz mislim, da je mnogo žensk, mamic, ki jim je življenje z majhnim otrokom težko, naporno in občasno neznosno. V resnici nismo vsi ustvarjeni za enako mnogo tuljenja, vstajanja ponoči, vstajanja podnevi, ko ene minute ne moreš sedet, ne da bi te otrok prisilil ponovno vstati, ker te ravno nekaj spet rabi ali ko je ravno spet nekaj prevrnil, prinesel, je v nevarnosti, da pade, stalno biti na razpolago brez trenutka prostega časa.... Jaz priznam, da so mi dojenčki in otroci do dveh let grozljivo naporni in da sem vselej komaj čakala, da zrastejo, da bodo malo bolj samostojni. Priznam, da je kdaj prišel v mojem življenju tak dan, da sem si rekla, kaj mi je tega treba bilo! Pa kar nekaj brez veze sem bila sposobna težit in se kregat, ker nisem imela nič časa zase, težko mi je bilo na ta način funkcionirat kakšne dni. Pa priznam, da je bilo vedno, ko so malo zrasli, mnooooogo boljše, kot v prvih dveh letih. Pač nisem človek za dojenčke, ne glede na to, da sem se pri vseh treh mojih pluskih na CB-ju zjokala od sreče in sem svoje otroke vedno zelo ljubila od prvega dne ko sem vedela zanje. Ne prenesem pa nesvobode, to pa dojenčki in mali otročki prinesejo s seboj. Mogoče pa se ti počutiš preveč vezano, nesproščeno, polno obveznosti, brez časa zase, brez svojega prepotrebnega miru za napolnjenje baterij? A si v službi? A se umakneš kam? A te doma pričaka še vse delo, kot te je prej, ko si bila na porodniški, pa je še to dodatna ovira k tvojemu miru? Ne vem, jaz te razumem in mislim da zdaj (čeprav se bogokletno sliši) otrok sploh ni pomeben toliko, kot ti. Ti se moraš v red spravit, k svoji energiji, k svojemu dobremu počutju, da boš zadovoljna sama s sabo. Otrok ima očeta, ki ga ljubi, najbrž tudi kako babico, pa tebe, ki ga imaš rada, vendar imaš včasih preveč reči na glavi, da bi bila sposobna čisto vsak dan normalno fuunkcionirat. Po moje moraš ugotoviti vzrok zakaj tako čutiš, da ne moreš tega speljat, zakaj ti je življenje z otrokom tako težko, kaj konkretno te moti. Potem moraš nekaj naredit, da boš točno tisto, konkretno reč rešila, pa karkoli že je. Mogoče je to resnično otrok, oz delo z njim, mogoče ne utegneš vsega doma naredit, kar bi rada, mogoče se kregaš s svojim, pa ti to jemlje energijo, mogoče te tvoj ne pohvali dovolj, pa se ne počutiš sposobno in koristno, mogoče se česa bojiš, pa te to muči, kaj pa vem kaj bi bilo....v vsakem primeru moraš tisto rešit in posledično se bodo reči z otročkom uredile. Pa še nekaj, otrok postaja vedno bolj samostojen, vedno manj dela boš imela, vedno več časa tudi zase...vedno lažje bo. Še majčkeno potrpi, zdajle si v najhujši fazi, ampak to mine, že zelo kmalu.
|