petja
|
IZVIRNO SPOROČILO: Anonimen Name je pozabil, ne sliši me....da ni vse v debelem nasmešku v fotoaparatu in fancy vozičku. V bistvu ni tako, tako ti zdaj dojemaš stvari. Vem, da se trudiš okrog otroka, se ukvarjaš z njim, igraš z njim, se mu nasmehneš, ga objameš, mu daš lupčka ... Ko pa si sama, te napadejo "temne" misli, meniš, da je tvojega življenja konec, čakaš, da se zbudiš iz te nočne more, da otročka ne bo več zraven ... Najraje bi se ubila in se tako rešila vsega. Zveni znano?! Ampak ni problem v otroku, ampak v tebi, v hormonih. Ko bodo ti prišli na svoje mesto, boš drugače dojemala svet. Tudi tebi se bo zgodila materinska ljubezen. Meni je bilo tako ... Pa sem si neskončno želela otroka. Zdaj pa gledam svojo hčerko in me solze oblijejo, da pomislim, da sem "zamudila" prvih 6 tedno z njo, ker sem imela težave sama s sabo. Sem pa vesela, da sem takrat poiskala pomoč. Zdaj jo imam najraje na svetu, si ne predstavljam življenja brez nje. Poišči pomoč! Zdaj si neke vrste "robot" - delaš tisto, kar mama mora delati, čustva so pa druga stvar ... Partner pa ni pozabil nate in ni res, da te ne sliši. Dejstvo je, da tisti, ki tega ne dajo čez, zelo težko razumej, kaj se dogaja v mamici. Moški pa verjetno še težje vse to razumejo, ker nimajo takih "težav" s hormoni kot me.
_____________________________
Lp, petja
|