Anonimen
|
Žal mi je za to, poišči si pomoč, še prej pa preberi tole:
Poporodna depresija
Piše: Doc. dr. Vislava Globevnik Velikonja, specialistka klinične psihologije, zaposlena je na Ginekološki kliniki Ljubljana
Družba različnih kultur doživlja rojstvo otroka kot vesel dogodek. To je čas praznovanja, izpolnitve in upanja. Osebna izkušnja rojstva pa je pogosto v popolnem nasprotju s to idealizirano podobo, saj se veliko žensk počuti slabo, tudi njihovo razpoloženje se spreminja. Namesto pričakovanega miru se marsikatera sreča z novimi zahtevami, ki jih pred njo postavlja dojenček, na katere je bila preslabo pripravljena. Ob tem nima potrebne podpore in pomoči: v novem urniku pogreša stari red in rutino, pojavijo se neprespane noči, njena vloga se spremeni, vključujoč tudi karierne odločitve, drugačen je odnos v partnerstvu, pokaže se težje prilagajanje na starševstvo, partner je pogosto odsoten zaradi zahtev svojega poklica, včasih njuna zveza celo razpade. Prav tako so stresi lahko povezani s socialno izolacijo, finančnimi težavami ali nepričakovano težkim porodom. Čustveni prevrat pri občutljivih ženskah lahko vodi v depresijo različnih stopenj.
Le malo žensk (1-2 na 1000 porodov) pade v pravo depresivno psihozo. Precej več (10-20 %) pa jih doživi poporodno depresijo – stanje, ki ga označujejo občutja žalosti, krivde, ničvrednosti in tesnobe, razmišljanje o samomoru in smrti, težave s koncentracijo in odločanjem, motnje apetita in spanja, izguba interesov in energije. Ti znaki niso le prehodni in lahko vztrajajo različno intenzivno še leta.
Poporodno depresijo lahko razlikujemo od poporodne otožnosti in poporodne psihoze na podlagi jakosti in trajanja depresivnih znakov.
Poporodna otožnost
Poporodna otožnost je zelo razširjena, skoraj 80 odstotkov žensk po porodu izkusi obdobje čustvene labilnosti, ki se pojavi v prvih dveh tednih po porodu. Nekateri temu stanju rečejo kar “tretji dan”, “poporodni maček” ali “jokavi dan”. Vrsto bolj ali manj posrečenih imen je to stanje dobilo, ker se v večini primerov res pojavi tretji dan po porodu, navadno ne traja več kot dan ali dva in se konča samo od sebe, brez kakršne koli terapije. Najboljša terapija za to stanje je mož, ki z ženo preživi na tak dan več časa, ji nudi povsem praktično pomoč ob otroku in pokaže razumevanje za njeno stisko. Značilno je, da ženska pogosto podvomi, da bo zmogla biti dobra mama, da bo vedela, da je z otrokom vse v redu in je pogosto preobčutljiva na povsem običajne pripombe. Nekateri raziskovalci navajajo, da je psihično počutje ženske v prvih treh dneh po porodu najboljši napovedovalec kasnejšega pojava poporodne depresije. Večina avtorjev poporodno otožnost pripisuje predvsem hitrim hormonskim spremembam po porodu, drugi pa tudi temu, da se vsa pozornost nenadoma usmeri na otroka, nanjo, ki je vendarle najbolj zaslužna za vse skupaj, pa se kar malce pozabi. Ženska po porodu potrebuje tudi priznanje, razumevanje in pozornost. Veliko vlogo ima tudi zdravstveno osebje, zlasti babice, da jim ženska zaupa, deli z njimi svojo moč in nemoč, povezano s porodom.
Poporodna psihoza
Poporodna psihoza je veliko redkejša, a precej resnejša. Prizadene le 1-2 ženski na 1000 porodov in ponuditi jim moramo takojšnjo psihiatrično pomoč. Za poporodno psihozo je značilno močno moteno razpoloženje in vedenje. Kaže se z zmedenostjo, nemirom, halucinacijami, razočaranjem ali ekstremno neorganiziranostjo. Pojavi se nenadoma, v prvem tednu po porodu, zahteva takojšnjo hospitalizacijo ženske v psihiatrični ustanovi, zdravljenje s psihotropnimi zdravili ter posledično prekinitev dojenja. Pogosto obstaja resna nevarnost samomora in razširjenega samomora. Pri nas so te matere ločene od svojega otroka, v svetu pa se že pojavljajo oddelki, kjer poskušajo tudi v tem času omogočati stik matere z otrokom. Zdravljenje je naporno in dolgotrajno. Obstaja velika nevarnost ponovitve ob naslednjem porodu.
Poporodna depresija
Pojavnost in pogostost
Poporodna depresija se v večini primerov razvije v prvih treh mesecih po porodu, drugi pojavni vrh pa lahko nastopi celo šest do osem mesecev po porodu. Lahko bi rekli, da vsaj ena od desetih žensk po porodu trpi zaradi poporodno depresijo, četudi ne upoštevamo psihotičnih oblik. Marsikatera depresija ostane neznana, ker ženska težave skriva in ne poišče pomoči. Včasih pa ostane neprepoznana, ker se skriva za anksiozno in telesno simptomatiko.
Zdravljenje
Poporodna depresija je razmeroma lahko ozdravljiva oziroma je omogoče omiliti njene znake, če ženska pravočasno poišče pomoč. Zlasti če je v terapiji pripravljen sodelovati tudi partner, pogosto hitro dosežemo želene učinke. Ob tem tipu depresije se običajno skušamo izogniti psihotropnim zdravilom, ker si večina v tem času želi nadaljevati z dojenjem. Zelo učinkovita pa je kombinacija kognitivnovedenjske, družinske in relaksacijske terapije.
Posledice
Dolgotrajna in nezdravljena poporodna depresija ima več dolgoročnih neugodnih posledic. Slabo vpliva na duševno zdravje ženske in depresivna simptomatika se lahko vleče več let. Negativne posledice ima tudi na odnos mati-otrok. Depresivna mati se pogosteje manj odziva in je manj občutljiva na otrokove potrebe. Če pa se dolgotrajna depresija poveže še s partnerskimi težavami in socialno odtujenostjo družine, ima otrok lahko težave v čustvenem, socialnem in kognitivnem razvoju. Pogoste dolgotrajne posledice so tudi zanemarjanje ali zlorabljanje otroka. Da bi preprečili tovrstne posledice, v obravnavo poporodne depresije vključujemo posebna prizadevanja za izboljšanje odnosa mati-otrok.
Ženske s poporodno depresijo ocenjujejo svoj partnerski odnos kot slab na področju dogovarjanja, zadovoljstva in podpore. Velikokrat je bil tak že pred nosečnostjo. Slab zakon spada med tvegane dejavnike za pojav poporodne depresije. Stresnost poporodne depresije pogosto še poslabša zakonske težave, jih podaljšuje in naredi opaznejše. Tudi moški žensk s poporodno depresijo izražajo več težav s svojim razpoloženjem v enoletnem obdobju. Veliko parov ne zmore obvladati poporodni depresiji pridruženih težav, kot so pomanjkanje zanimanja za spolnost, razdražljivost in nesposobnost obvladati otroka. Marsikateri par v pripravah na starševstvo ni upošteval velike čustvene obremenitve, ki ju le-to prinaša. Tudi veliko moških v teh parih izkusi psihiatrične težave, kot so splošna anksioznost ali celo epizoda velike depresije, ki pogosto sledi kmalu po izbruhu depresije pri ženski.
Dejavniki tveganja
Sodobno razumevanje poporodne depresije temelji na biopsihosocialnem modelu, ki predpostavlja medsebojno povezanost psiholoških, socialnih in bioloških dejavnikov pri njenem nastanku.
Poznamo več skupin dejavnikov tveganja za pojav poporodne depresije. Med pomembne stresne dejavnike štejemo težke življenjske dogodke, kot so komplikacije ob rojstvu, izguba službe ali zdravstvene težave, pa tudi predhodne spontane splave ali mrtvorojene otroke. Pomembno vplivajo na pojav tudi družinske in zakonske težave, pomanjkanje podpore s strani družine ali socialna izolacija. Osebnostne značilnosti matere so lahko vzrok težav, zlasti če je nagnjena k perfekcionizmu, če je pesimistično naravnana, če je nesamozavestna ali ima slabe socialne spretnosti in negativna stališča do vzgoje otrok Včasih vse skupaj otežujejo tudi socialni pritiski in kulturna pričakovanja o popolni, razdajajoči se, srečni in zadovoljni materi. Tudi če je sama ali kdo v družini imel depresijo, je večja verjetnost za njen nastanek po porodu. Pogosto se poporodna depresija ponovi po naslednjem porodu. Tudi če je imela ženska slabe izkušnje s svojo materjo ali bila spolno zlorabljena, lahko pričakujemo več težav. Včasih prispeva k pojavu tudi težavnost otrokovega temperamenta, njegova bolehnost ali drugačnost. Ob tem ne smemo pozabiti na pomembnost psihičnega počutja med nosečnostjo.
Preprečevanje
Veliko bolje kot zdraviti poporodno depresijo je njen nastanek in razvoj preprečiti. Pomembno je, da zna ženska od prvega dne po porodu poskrbeti tudi zase. Da se zaveda, da popolne mame ni in da tudi ona to ne bo. Saj niti ni potrebno. Dovolj in celo bolj zdravo za celo družino je, če mama zna biti ravno prav dobra mama, da zna poleg skrbi za druge poskrbeti tudi zase. Da dovoli tudi možu, da previje otroka, ga potolaži, poljubkuje, da ima sama nekaj časa čisto zase bodisi za osebno nego, sproščujočo kopel, obisk pri frizerki, čaj s prijateljico ali poporodno telovadbo. Prav nič ni narobe, če mož kdaj ponoči vstane in potolaži otroka, da se mama, če je močno utrujena, lahko naspi. Prav tako ni nič narobe, če za kakšno uro dnevno za otroka poskrbita babica ali dedek, če ju nova družinica le ima kje na dosegu, da gresta lahko kdaj s partnerjem tudi sama na sprehod in da imata nekaj časa čisto zase. Ženska bi morala imeti koga, s katerim bi delila vsa svoja občutja in doživetja, ki so v poporodnem obdobju zelo bogata in močna. Ženska, ki bo s svojim otrokom le 23 ur na dan, a zadovoljna s seboj, bo dala svojemu otroku kot mati veliko več kot tista, ki bo z njim 24 ur na dan, a ob tem depresivna.
Otrokov očka ima pomembno vlogo pri preprečevanju poporodne depresije. Če ima ženska občutek, da ima v njem dobrega partnerja zase in dobrega očeta za svojega otroka, odpade velik del vzrokov za poporodno depresijo. V prvih mesecih ženska potrebuje njegovo dovoljenje in razumevanje, da je lahko predvsem samo mama, saj čuti potrebo po tesni simbiozi z otrokom. Kasneje pa je prav očka tisti, ki mamico počasi in prijazno povabi iz te simbioze z otrokom in jo spomni, da ni samo mama, temveč tudi žena, prijateljica, soseda … In da ni čisto nič narobe, če opravlja v življenju vse tiste vloge, ki jih želi, da bo zadovoljna. Marsikatera ženska pa je po porodu neprijetno presenečena, ko ugotovi, da ima doma pravzaprav dva otroka: enega dojenčka, drugega pa malo večjega, in da je ta večji njen mož, ki postaja vse bolj ljubosumen na lastnega otroka.
Novopečena starša ne smeta postati samo ati in mami, pač pa morata znati ohraniti tudi partnerstvo. Starševstvo in partnerstvo sta za kakovost življenja zelo pomembni vlogi, ki ju je potrebni nenehno gojiti. Če pa na to pozabimo, lahko kaj hitro sledijo občutki neizživetosti, utrujenosti, izčrpanosti, prikljenjenosti na dom… - in s takimi neprijetnimi občutki se pogosto začenja poporodna depresija.
Kako depresijo prepoznati in kdaj po pomoč
Normalno je, da ženska med nosečnostjo postane nekoliko bolj občutljiva, čustveno niha, ter da je v drugi polovici nosečnosti bolj anksiozna??? in morda tudi depresivno razpoložena. Kadar pa so ta razpoloženja močnejša, je smiselno, da ženska že v nosečnosti poišče pomoč zaradi preprečevanja morebitnih poporodnih težav.
Depresivna motnja je opazna z več znaki:
- izguba zanimanja ali veselja do večine aktivnosti,
- nehoteno hitro izgubljanje ali pridobivanje telesne teže,
- večji apetit ali popolna izguba teka,
- nespečnost ali pretirana zaspanost,
- psihomotorni nemir ali upočasnjenost, ki ju lahko zaznajo tudi drugi,
- občutek pomanjkanja energije in volje, občutki izgube smisla ali občutki krivde,
- težave s koncentracijo ali odločanjem,
- občasno razmišljanje o smrti in samomoru.
Ni nujno, da so prisotni vsi znaki, pomembna je njihova jakost. Pogosto se ženska slabo počuti, a to okolica pa tudi zdravstveni delavci, če so usmerjeni samo na telesne znake, slabo prepoznavajo. Prav zato marsikatera poporodna depresija ostane neodkrita in ženska ne dobi ustrezne pomoči. Prav zato smo se odločili, da bo v novo Materinsko knjižico, ki jo dobi vsaka nosečnica, vključen tudi vprašalnik o psihičnem počutju ženske, ki naj bi ga vsaka izpolnila dva meseca pred porodom, v prvih dneh po porodu in ob prvem pregledu pri ginekologu – šest tednov po porodu. Rezultat naj bi pomagal tudi zdravniku ginekologu prepoznati tovrstne težave ženske, da bi ji lahko omogočil pravočasno in strokovno pomoč, če bi bilo to potrebno. Pomembna je tudi osveščenost vseh, zlasti žensk, da v primeru depresivnega počutja poiščejo nasvet strokovnjaka
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
