honey
|
Nisem šla brat vseh strani, ker se mi zdi enostavno prehuda za tale ponedeljek - sem prvi dan v službi po 3-tedenskem dopustu in še nisem povsem pri sebi Ampak bom vseeno pokomentirala izvrini post. Mi živimo na vasi, imamo sosede s približno enako starimi otroci, kot je naš, pa tudi take s starejšimi. Od tega smo z enimi v sorodu in se dobro razumemo. In ravno pri njih se večkrat naš mali igra. Ampak do sedaj (pri 4,5 letih) mu še enkrat ni padlo na pamet, da bi mi rekel, da hoče eno igračo odnesti domov. Točno ve, da on ima svoje igrače doma, ko pride k njim, se igra z njihovimi igračami. Pika in konec debate. To je isto, kot v trgovini. So tam igračke, da se lahko igraz njimi, tiste, ki so za to namenjene, ampak kupili jih ne bomo, še manj se jih da sposoditi. Ne vem - mogoče sem jaz čudna, ampak jaz igrač ne posojam. Ja, ni problema, lahko se pridejo otroci igrat k nam, ko smo zunaj oz. doma, ampak da bi si pa izposojali igrače - ne, hvala. Ne v eno ne v drugo smer. Še bolj me pa razkuri to, ko svakinja oz. tast pripelje male 2 oz. 3 k nam na trampolin, ki ga je naš dobil za 2. rojstni dan. In to takrat, ko ni nobenega doma. To sem ugotovila prejšnji teden, ko sem imela dopust in sem bila doma, pa sem kar naenkrat slišala neko vpitje in cviljenje. Ko sem šla ven, sem videla, kako tast sedi na škarpi, mali 2 pa skačeta po trampolinu. On pa meni: A, sej si doma. Mislim, tega enostavno ne razumem! Jaz našega tudi ne peljem k njim na igrala, če ni nobenega doma. Pa nimam nič proti, če skačejo po trampolinu, samo naj najprej vprašajo. Tako da jaz bi otroka definitivno odvlekla stran od avta, pa če bi se upiral z vsemi štirimi. Ampak, če imajo pa oni take odnose, je pa to njihova stvar. Očitno so tega vajeni.
_____________________________
V meni živi vitka ženska, ki bi rada prišla na površje. Običajno to kozo lahko utišam samo s piškoti.
|