Anonimen
|
IZVIRNO SPOROČILO: mamamajča Ja, sem razumela vprašanje. Mislim pač, da otroka zmedeš in ga čisto nič ne naučiš, če mu danes pustiš vzeti igračo sosedovih, jutri v trgovini pa ne. Ker je isto! Meja je meja. Če jo starši postavimo, se je moramo v prvi vrtsi MI držati, če hočemo, da se je bojotudi otroci. Meni se deljenje igrač in sposoja ter nakup ne zdita isti. Od svoje hčerke pričakujem, da je vljudna, vpraša za dovoljenje, če se z neko igračo lahko igra, po drugi strani pa tudi, da svoje igrače POSODI drugim otrokom za igranje brez izbruhov MOJE, MOJE, MOJE. To pomeni, da se nekaj da, se pa tudi v doglednem času vrne nazaj, nepoškodovano. Tako kot lahko sosed mirne duše pride si sposodit to ali ono orodje in tako kot soseda meni posodi komplet krožnikov, knjigo ipd. Ne prenašam pa lastninjenja. Torej to je moje, moje, moje in od nobenega drugega. Ta opisan primer pa mi je povsem OK. Otrok se je hotel še igrati in sama bi naredila isto, če bi veljalo nenapisano pravilo, da se z igračami igrajo vsi. Bi poskušala otroka prepričat, da naj igračo pusti tam, kjer je. Če ne bi šlo (kar se včasih celo zgodi, je pa redko), bi verjetno vprašala, če si jo lahko sposodi in potem vrnila igračo nazaj. Če bi soseda rekla ne (za kar je imela povsem legitimno pravico), bi otroka prijela in odnesla - ker bi verjetno začela glasno protestirat. Če bi bila v vlogi lastnice igrač, pa bi mirno dovolila, da igračo odpeljejo s seboj - spet pod predpostavko, da vprašajo za dovoljenje ter da jo potem enkrat vrnejo nazaj nepoškodovano. In če mi sposojanje igrač že apriori ne bi odgovarjalo, se kot prvo, sosedovi otroci ne bi prosto igrali na njih in kot drugo igrače ne bi ležale okrog, prosto dostopne vsakomur. V trgovini pa nekaj ni tvoje, niti sosedovo in si igrač, kruha, mleka, ne sposodiš, kupiš, zamenja lastnika. Malce razlike je vendarle in zanimivo, naša 3-letnica to povsem kapira.
< Sporočilo je popravil Ankica -- 30.7.2009 10:04:17 >
|