Dragi dnevnik (in vsi ostali, ki sem vam dovolila pokukati vanj).

Pred šestimi meseci si je semenčica mojega prijatelja drznila napasti jajčece moje prijateljice, katerega zaščitna ograja je popustila in čez mesec dni ... "Imam novico, ne morem po telefonu ...". Zaobljubljena žurerka in zaprisežena "nejazpanitislučajnošenebommama" mi je zgroženo priznala: "Ojej, noseča sem!" Priznam, nisem čisto točno vedela, kako naj doreagiram, ali skačem od veselja kot se spodobi (pa ne samo zato, ampak tudi zato, ker je to res lepa novica); mogoče zaprepadeno sočustvujem z njo, češ, to je pa res grozno in kaj zdaj; ali pa spodbudno in strokovno povem (kot da bi imela že najmanj dvajset_ nosečnosti za sabo, pa moram takoj priznati, da nobeno moje jajčece ni še nikoli popustilo :), da bo vse še ok. Ubrala sem mešanico vsega in skupaj sva, kot je to v najini navadi, našli kup nadvse smešnih komentarjev na to temo.

UČIM SE HODITI

Na FBju sem zapisala, in naj bo tokrat tudi tu tako zapisano:

                               KAKO SEM PRIŠEL NA SVET

Moji zapisi iz davnega leta 2001 ...

Bila je prijetna nedelja, 31. oktober, ko smo se peljali v kolpsko dolino obiskati grobove ljubljenih pokojnikov. Po obveznem postanku na pokopališču pri Fari, smo se, kot nam je že v navadi, odpeljali še v čudovito vasico Hrib, kjer imamo vikend. Tam pa je živela tudi moja teta. Zadnje čase je bil že kar običaj, da smo se vsakokrat ko smo bili v tistih krajih, pri njej oglasili na kavici. In tudi včeraj smo se.

Danes zjutraj sem že navsezgodaj preklinjal osebo, ki si je zamislila poletni čas. To nikakor ni preveč pametno, saj si z nekaj mastnimi kletvicami, izrečenimi na samem začetku dneva, le tega tako močno začiniš, da se okusa po njih ne znebiš do večera. Zakaj sem se torej ujezil na tega, zaenkrat še anonimnega gospoda?