»Kako pa za Božič?«, vpraša prababica mojo mamo, ko »za prvega novembra« urejata grobove. »Ja, tako kot zmeraj«, ji ta malo nestrpno odgovori, češ – se pa ja ve, pri nas se dobimo. »Oprosti, saj vem, ampak meni čas tako beži. Dvakrat se zasučeš, pa bo tu že novo leto, pa bi rada malo vedela.« In doda: »ja, pa še vsak čas bo tu še drugi otrok… kako pa bomo?« »Saj je še  za vse  dovolj časa«, reče mama raztreseno, ko s krpo gladi nagrobni napis in računa: 22 let, kar ni očeta...?  »Il tempo passa in fretta« ji pride na misel pesem iz minulih časov.... Skoraj nehote vpraša: »koliko je že ura?«  »Ah, saj se ne mudi«, odgovori Praba. Šele ob petih smo zmenjeni, časa imava kolikor hočeš ...

Ja, takole je s tem našim časom. V čakalnici se zmeraj »vleče«, pri delu nas »preganja«, v ljubezni mine »kot blisk«. Da je relativen, je ugotavljal že znameniti Albert Einstein: »Postavite roko na vročo peč in minuta se vam bo zdela kot ura. Sédite k lepemu dekletu in ura se vam bo zdela kot minuta.« Odgovora na vprašanje, kako postati gospodar svojega časa (odgovor vreden vsaj treh nobelovih nagrad ) pa nima nihče. Imamo načrte za prihodnje, a verjamem, da vas večina ob jutranjem umivanju zob razmišlja kot jaz: Kaj že imam danes...?

Zato pa so tu prazniki. Da se v tej vsakodnevni rutini vsaj za hip ustavimo. Da na poti malo postanemo, se ozremo okoli sebe in pogledamo, kje  pravzaprav smo. Se ozremo nazaj, kar smo prehodili in naprej v pričakovanja.  Pravzaprav je vseeno, katere praznike smo res vzeli za svoje. Vsaj kakšnega pa res  moramo. Za svojo dušo. Da začrtamo mejnike v  svojem času. Če »prvi maj« praviloma izkoristimo za kratko potovanje, se bomo iz leta v leto pogovarjali: kam pa prihodnje leto..in.. tja pa ne gremo več...in... kdaj smo že bili tam..in glej, kako je bil še majhen...in..se spomniš ko smo...  In če je naš družinski praznik »božičev«, nam bo ostalo v spominu: ... ampak tiste jaslice so bile pa res nekaj posebnega...in ...pa tisto petje v  Trnovski cerkvi....in...stara mama je bila tako vesela ko smo...   

Praznik je »dan, ko se navadno ne dela, posvečen kakemu pomembnemu dogodku ali spominu nanj«, sem preverila še v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Tu sta še pridevnik »prazničen« in samostalnik »prazničnost«. Lepo. Samo da sem pred tem preskočila pridevnik »prazen« in končala  pri samostalniku »praznina«. Da o drugem pomenu besede »praznik« - »kmet, ki ni glede vseh stvari svoboden; polsvobodnjak...«, sploh ne govorim.

No zdaj se mi pa res  že res mudi. Naredite si praznike, kar se da praznične in bog ne daj prazne. Vzemite si čas zanje. Kako in kaj pa naslednjič. Samo še  namig. Rutina včasih res pomaga, več pa  ta hip res ne  utegnem..., na pregled grem, še malo pa dobimo drugega otroka...le kdaj bomo vse to?