Ko sem zadnjič brskala po omari, da bi našla novoletne okraske, sem naletela na svojo staro denarnico. Preden sem jo vrgla proč, sem preverila če morda skriva še kakšne cekine, na katere sem pozabila. Pa sem našla nekaj precej bolj dragocenega, nekaj za kar sem nekoč prisegala, da nikakor ne bom pozabila. Našla sem svoje novoletne zaobljube izpred skoraj deset____letja. Najdba me je sprva razveselila, saj sem takoj pomislila na tisto novo leto, ki sva ga z - zdaj možem, takrat pa še fantom - preživela na morju. Potem pa sem se zamislila. Kako je mogoče, da sta dve od treh zaobljub še vedno neuresničeni in še huje – še vedno aktualni? Po osmih letih? To me je precej potrlo. Zakaj sploh pišemo novoletne zaobljube in zakaj jih potem ne uresničimo?

Zakaj torej novoletne zaobljube? Novo leto, 1. januar se zdi kot idealen čas za nov začetek. Saj veste, danes je prvi dan preostanka mojega življenja. Vse tiste obljube, ki smo ji dali predvsem sami sebi: jutri pa res neham kaditi, jutri začnem z novo dieto, jutri začnem redno teč, jutri, jutri, jutri… in jutri nikoli ne pride. Vedno znova je nov danes, z enakimi oteževalnimi okoliščinami, enakim slabim vremenom in nikakor ni primeren za tisto veliko spremembo, ki jo že toliko časa načrtujemo. Ko ob koncu leta končno obupamo in si le priznamo, da nam ni uspelo uresničiti zadanih ciljev, pa se prikaže nova sijajna priložnost, pravi JUTRI in nov začetek, ki ga že od nekdaj slavijo in priznavajo vse človeške kulture. Konec leta, konec slabe vesti, priložnost za nov začetek.

In zakaj tako redko izpolnimo novoletne zaobljube? Ker prave zaobljube niso male, praktične malenkosti, ki jih moramo še postoriti, doseči. Saj si nihče od nas ne zastavi, da bo v novem letu pa res več kot enkrat opral svoj avto, ali pa pokadil eno cigareto na dan manj, izgubil 0,5 kilograma na mesec. Ne, zaobljube so velike, večje kot smo mi sami. In to je hkrati njihov čar in njihovo prekletstvo. Da bi lahko napisali res tehten seznam ciljev in želja moramo pobrskati tudi po tistih temnih, utesnjenih delih svoje (za)vesti in si priznati kakšno šibkost in težavo. In poiskati kaj je tisto česar si res želimo. Tudi če globoko v sebi prav dobro vemo, da tega ne bomo mogli nikoli uresničiti ali doseči. Lepo si je enkrat na leto brez slabe vesti priznati, da si marsičesa v življenju še želimo.

Zato si vsako leto znova, četudi ne pisno, zastavim nove, oz. rečeno po pravici, stare cilje. Morda pa bom letos prvič zaobljubam za novo leto dodala še dosežke v starem letu. Ko pomislim, tudi teh ni tako malo in niso tako skromni.

Želim vam vesele praznike in da bi v novem letu uresničili vsaj eno od velikih zaobljub.