Danes je bil en tistih trenutkov, ko sem bil tako ponosen, da bi zagotovo zrasel za par centimetrov (če ne bi bil ekonomist in kot tak preškrt, da bi kupoval nova oblačila). 

No pa začnimo na začetku. 

Z Majo in Rokom smo se v soboto zapeljali do avtobusne postaje (nova pošiljka zdrave prehrane iz primorske). Otroka sem hotel na vsak način peljati na zrak. Oba sta zelo živahna in če sta cel dan "zaprta" znotraj, znata biti še kako težka (milo rečeno). 

Skušal sem ju motivirati s tem, da ne gremo samo na postajo, ampak bomo naredili tudi raziskovalni potep po Ljubljani. Maja je takoj zagrabila, Rok pa "meni se ne da". In toliko, ga že poznam, da vem, da je bilo "meni se ne da" še milo rečeno. Torej je bilo potrebno potegniti iz rokava vse diplomatske sposobnosti in se pripraviti na diplomatsko vojno... Roka sem prosil, da mi da vseeno priložnost, da naj zbere voljo in gremo skupaj ven. Če ne bo kul, pa tega ne bomo več ponavljali. Malo diplomatskega pregovarjanja (vse v mirnem tonu) in že smo bili v avtu. Rok sicer ni godrnjal, pogled pa je bil mrk in hladen. 

Prevzamemo pošiljko, poiščemo parkirni prostor v bližini Miklošičeve in vzamemo vsak svoj blokec. Spodobi se namreč, da na raziskovalnem pohodu zabeležiš, kar si odkril. Tako lahko to deliš tudi z zanamci. Kljub temu, da je raziskovalni pohod trajal zgolj eno uro in potekal po najbolj obljudenih ulicah Ljubljane, sem prepričan, da bi bili (če ste vsaj malo meni podobni) presenečeni, kaj vse Ljubljana skriva, če si vzameš čas in se ozreš naokoli. Kaj smo odkrivali/odkrili? Suličarja, debele konje, ogromne glave, lepe stavbe, različne materiale in sloge. Otroka sta po najboljših močeh vse dokumentirala - kje, ob kateri uri, kaj sta videla... (več o tem, ko prenesem slike s fotoaparata). Raziskovanje zaključimo na popolnoma neobljudeni točki, kamor še ni stopila človeška noga. Da, uganili ste, na Prešernovem trgu :) Tam smo še pogledali neuslišano ljubezen in ugotovili, da smo odkrili, kar smo prišli iskat. 

Na vprašanje, kako sta se imela, je Maja zatrdila, da se je imela super, Rok pa, da je vedel, da bo bedno in da bi bilo bolje, če bi ostal doma (še vedno vse povedano v mirnem tonu). Maja je seveda zato morala vsaj razmisliti o svojem mnenju, a je vseeno ostala pri svoji prvotni oceni, da je bilo fajn. 

Seveda je bilo potem potrebno še očistiti raziskovalne pripomočke (beri: avto peljat v avtopralnico).

Hm, precej dolg uvod, a ne? :) No, ne bom več dolgovezil. Danes pripeljem otroka k njuni mamici in se že poslovimo. Rok pa se obrne in pravi: "Mami moram govoriti z očijem". Obe dami se umaknita, da se moška lahko v miru pogovorita... 

"Oči, veš, v soboto sem se imel super. Samo nisem hotel priznati, ker se mi najprej ni dalo ven." Ej, sapo mi je vzelo. To pa je karakter. Vztrajaš pri svojem, ampak se vseeno ozreš vase, oceniš svoje ravnanje in se pogovoriš z ostalimi. Šment, morda pa ta (tudi moja) vzgoja le ni tako zgrešena. 

Rok, ponosen sem nate!