Nadaljujem s serijo misli na temo "tega pa ne bom nikoli pozabil". Tale je iz našega potovanja po Češki (btw, toplo priporočam). Ja, čas bi že bil, da pripravimo kakšno (foto)reportažo na to temo. 

No, pa pojdimo nazaj v današnji svet. 

Maja, Rok, Mojca in jaz čakamo v Češkem Krumlovu na to, da naročimo. Btw, to je bil kar intelektualni izziv, glede na to, da si lahko nekam vtakneš vse jezike, ki jih govoriš, če ne govoriš češko. Italijansko? Angleško? Slovensko? Nemško? Nea. Še kretanje nam je šlo bolj slabo. Ampak k sreči smo imeli tudi en mini slovarček, kjer smo lahko spoznavali najbolj pogoste izraze. Mojca kot prava predavateljica pomaga in razlaga, kako se reče "dve kepici sladoleda, prosim". Rok malo pomolči in vpraša: "Kako se pa reče pet kepic sladoleda s prelivom?" A da je naš Rok sladkosned? Neeee, to pa že ne :)