Temno moder avto je počasi pripeljal po ulici. Ustavil se je nekaj metrov pred največjo hišo. Bila je tema, ura se je bližala eni zjutraj. Nebo je bilo oblačno in ni dovoljevalo luni, da sveti nad mesto. Največja hiša v ulici je bila tokrat zavita v temo in tišino. Nikogar ni bilo doma. Jasna in Klemen sta to dobro vedela. Imela sta pomoč. Grega, ki je bil zaposlen pri hiši, je bil njun prijatelj. Vse so skrbno načrtovali. Tistega večera ju je poklical in povedal, da je pravi trenutek prišel.

Neopazno sta se pretihotapila do hiše. Ne bo težko vstopiti. V glavi so jima odmevale Gregove besede: »Pod veliko vazo je ključ. Alarm je na levi strani pri vhodu. Drugi alarm je na vrhu stopnišča in tretji tik pred sefom!«

Brez težav sta vstopila, izklopila prvi alarm. Koda je bila prava, spogledala sta se in nasmehnila. Grega ju ni potegnil za nos. Povzpela sta se po ogromnem stopnišču do zgornjega nadstropja. Četudi je bila tema, svetlobo sta si pridobila le z malima svetilkama, je bilo lahko videti, kako očiščeno je stanovanje. Bohotilo se je z razno raznimi okrasi iz vsega sveta.

»Bogataši in njihov napuh,« je siknil Klemen.

»Kmalu jih bova olajšala,« je kimala Jasna.

Rop je bil opravljen v trenutku. Vse se je ujemalo, vse je šlo po načrtu. Grega ju ni izdal. Napolnila sta vreče z dragocenim nakitom, ki je osvetljeval sef. Pustila nista prav ničesar.

»Bogata sva, bogata! Že čez nekaj dni bova lenarila na najlepši plaži tega sveta! Sanje so se nama uresničile,« je zakričal Klemen na ves glas, ko sta bila v varnem avtomobilu daleč stran.

«Ne morem verjeti, da naju Grega ni izigral. Nisem mu zaupala,« je bila prijetno presenečena Jasna.

»Za pameten delež je vsak podkupljiv,« je zadovoljno kimal Klemen.

»Kdo bi si mislil, da bova iz malih ropov prišla do terne v tako kratkem času. Gregu morava poslati razglednico,« se je smejala Jasna.

Še iste noči sta vreče predala naprej. Klemen je imel vse naštudirano: »Denar nakažite na ta račun! Jutri dopoldan želim imeti na njem toliko, kot smo se dogovorili!«

Segli so si v roke,  zaprli vrata in Klemen je odšel do avta.

»In,« je zanimalo jasno.

»Dogovorjeno. Danes greva na letalo. Dopoldan grem na banko preverit stanje,« je povedal.

»Pa, če denarja ne bo?«

»Komu naj zaupam, če ne bratu,« se je nasmehnil Klemen.

Odpeljala sta se do letališča.

»Prijeten let vama želim,« ju je ogovorila prijazna stevardesa in že sta bila na letalu, ki ju je popeljalo do njunih sanj.

»Ko bodo ugotovili, da nakita več ni, bova daleč stran, na najinem računu dovolj denarja do konca življenja. Ljubica, za naju ni več skrbi,« je povedal Klemen in nazdravila sta s šampanjcem…

Grega je proti jutru zlagal še zadnje stvari v avto. Odpravljal se je. Odpravljal novim dogodivščinam naproti. Bil je popolnoma brez skrbi in nasmeh iz njegovega obraza ni hotel izginiti. Prekašal je sam sebe.

Ko sta se Jasna in Klemen odpeljala stran od hiše, je vstopil. Pustil sledi, ki so vodile do njiju. Odprl omaro in vzel iz nje pravi nakit, ki ga je le uro preden sta izvedla rop zamenjal z lažnim. Lažnega je postavil v sef in odnesla sta ga Klemen in Jasna. Seveda nista posumila.

Odkar je bil zaposlen pri hiši, je tuhtal, kako bi izvedel popoln rop. Potem je naletel na Jasno in Klemna, naivna cestna roparja, ki sta takoj prijela za vabo.

Teden dni pred ropom je dal odpoved v hiši, z besedami, da odhaja k bolni materi na drugi konec države. Prijazna lastnica mu je stisnila celo nekaj bankovcev. Radi so ga imeli, nihče ne bo posumil nanj. Sicer pa so sledi bremenile Jasno in Klemna.

Odpeljal se je iz motela, kjer je prenočeval. Se še zadnjič ozrl na mesto bogatašev in pohupal v pozdrav.

Na drugi strani mesta je zgrbančen v dve gubi sedel Klemnov brat. Glavo si je podpiral z rokami, bolel ga je želodec. Brezupno je strmel v lažni nakit in premišljeval, kako naj Klemnu sporoči nič kaj hvaležno novico….