Pritekel sem v bolnišnico in se zahvaljeval višji sili, da sem kljub hitrosti pripeljal varno. Mudilo se je, nisem gledal na ostale udeležence v prometu, ne na semaforje. Šlo je za življenje.

»Prišel sem, prišel sem,« sem sopihal pri sprejemnem okencu.

Uslužbenka me je začudeno gledala, najbrž ji je bila moja barva obraza nadvse zanimiva.

»Ana, moja žena, ...« sem izjavil s tresočim glasom.

»Vi ste gospod Hladnik? Kar skozi nihajna vrata,« mi je povedala.

Stekel sem tja in napadel prvega, ki je prišel po hodniku: »Ana, Ana Hladnik!«

»Vse bo še dobro, gospod! Nikar ne bodite tako prestrašeni! Vse bomo uredili,« me je prijazno poskušal pomiriti zdravnik.

Zmedeno sem kimal, v grlu sem imel cmok, bil sem prepričan, da bom od strahu padel na tla.

»Želite k njej,« me je vprašal.

Prikimal sem, čeprav nisem bil povsem prepričan. Bom zmogel? Bom lahko skril strah pred njo? Bom zajokal?!

Odprla so se vrata. Ležala je tam, se zvijala od bolečin. Njena usta so bila suha, njene oči prestrašene, njen obraz utrujen. Sedel sem na stol zraven postelje.

»Ljubica,« sem pričel, jo prijel za roko.

»Tako boli, tako presneto boli,« je izjavila in zaprla oči.

Pobožal sem jo po laseh, ji zatrdil, da bo vse dobro.

V sobo je vstopil zdravnik.

»Dajte ji vodo, žejna je. Pomagajte ji,« sem prosil.

Odkimal je: »Lahko ji močite ustnice s krpo, piti ne sme. Dobila je sredstvo proti bolečinam, več ne moremo storiti. Ta hip ne,« mi je povedal.

Nisem več zdržal, vstal sem in z izgovorom, da grem na stranišče, zapustil sobo.

Na hodniku sem si pokril obraz z dlanmi. Prišla je sestra in me potrepljala po rami.

»Vse bo še dobro, gospod Hlanik!«

»Ne, ne razumete! Jaz sem kriv. Jaz, da jo boli. Zaradi mene se zvija v bolečinah,« sem povedal. Glas se mi je tresel.

»Oh, no, nikar! Tako hudo pa spet ni! Niste krivi. Tako pač je, ne moremo pomagati,« me je tolažila.

»Ne vem, če bom zdržal. Ne upam tja, ne morem jo gledati v bolečinah,« sem priznal.

»Vaša odločitev. Če mislite, da ne bo šlo, raje ostanite nekaj časa tu, na hodniku. Verjemite mi, v dobrih rokah je,« mi je prikimala. Ni me obtoževala, ker sem bil tak strahopetec. Razumela me je in bil sem ji hvaležen.

Hodil sem sem ter tja, v mislih molil in štel minute. Vse okrog mene je potekalo po ustaljenem ritmu, le jaz sem bil popolnoma zmeden. Ostali so opravljali svoje delo, mirno hodili mimo mene. Nihče se ni bal zanjo, le jaz. Njim je bila le rutina. Delo.

Potem sem zaslišal. Glasen jok, ne, bolj kričanje. Onemel sem, po hrbtu me je zmrazilo. Nisem se upal premakniti. Tišina. Le moje bitje srca. Odprla so se vrata. Zagledal sem nasmejano sestro.

»Sedaj pa le vstopite gospod Hladnik in pozdravite svojega sinka!«