Danes sem poklicala svojega (nekdaj najboljšega) prijatelja, da poklepetava po enem tednu ... in ob koncu pogovora sem se zamislila, kako daleč v svojo intimo me je spustil in kako sproščen je bil v tem svojem početju ...

"Kje sem te zmotila?" ga vprašam.

- "Ne povem," mi odgovori.

(poslušam njegov glas)

"Po odmevu, ki ga slišim si ali z glavo v wc školjki, ali v Postojnski jami..."

(se zasmeji na ves glas)

"Zakaj si se sploh javil na telefon?"

- "Mah, sej očija sem skenslal ..."

"Kaj, a z njim ti ni prijetno na stranišču, z mano pa je??"

(se reživa)

"A si že potegnil vodo?"

- "Ne, zdaj bom..."

(smeh, smeh, smeh.... in sploh nisva prišla do bistva pogovora).

Spomnila sem se enega vica na to temo....

Pride možakar na stranišče kakat. Se usede na školjko in čaka na veseli trenutek.

"Živjo," sliši nekoga iz sosednje kabine.

Prestrašen in zmeden zašepeta: "Živjo?"

"Kako si kaj?" spet pravi sosedov glas.

Mu ni prijetno.... a ... vseeno.... "V redu," odgovori.

"Kaj pa počneš?" prileti vprašanje iz sosednje kabine.

Ojoj.. Možakar zardi in reče v sramu: "Jah... kakam...?"

(tišina)

Iz sosednje kabine se zasliši smeh in oseba reče: "Ana, te pokličem pozneje. Nekdo tukaj na stranišču odgovarja na vsa moja vprašanja zate."