Saj veš kako je... Rečeš "nikoli več" in "hvala", zakorakaš naprej in mine nekaj let... in spet - ta spomin iz preteklosti se spremeni v sladko otožnost in željo po "še"... In spet me je zapeljala... ta melodija.

Bila sem v srednji šoli, ko me je prijatelj iz paralelke povabil, naj pojem z njim v pevskem zboru. Mali zbor, vaje ob nedeljah, nekaj nastopov in nekaj za dušo. Res sem rada pela. To je bil moj čas, za moje glasilke, ki niso več nadlegovale družinskih članov z echom iz kopalnice.

Nekega dne, leta 1998, sem se usedla na mestni avtobus in srečala znanko. Rekla je, da poje v zboru. Ha! Jaz tudi! Ampak joj, njen zbor je PROFI zbor... hmmm... vaje 2x na teden.... hmmmm, to bi še zmogla... saj vem, matura in to, ampak .. vseeno. In sem šla. Začela se je pevska kariera.

Pisalo se je leto 1999. Matura. Konec leta sem nehala s petjem. Nekako ni šlo skupaj. Priprave na maturo in petje. Zakaj? Ne vem. Nadaljevala sem naslednjo sezono. Preveč rada sem bila del zbora. Rada sem imela prijatelje, ki sem jih tam spoznala. Zaljubljena sem bila v timski duh in v dejstvo, kako en ton v zboru lahko podpre ostalih 40 ljudi.... prelepo.... Ampak kaj, ko 2x na teden ni bilo več dovolj, vaje smo imeli 3x na teden, potem pa še kdaj sobote in nedelje. Uffff!

In tako sem pela še par let, dokler nisem bila tik pred poroko. Leto 2003. In spet nekako ni šlo skupaj. Diploma. Poroka. In zbor. Zakaj? Ne vem. Enostavno ni bilo več prioriteta. In po diplomi in poroki je prišla služba. Potem ena dopoldanska, ena popoldanska. Potem podiplomski študij. Potem nosečnost. Potem otroka. Potem zdravstvene težave... in ena operacija. In druga...

Potem pa.... Klic prijateljice: "Greva na koncert?" Pa pojdiva. Poslušam. Gledam. Kurja polt. Tista, ki jo dobiš, ko si zaljubljen. Po hrbtu, v laseh, po rokah. Tisti občutek, ki ti zaziba srce, ti seže v roko in te nasmeji. In veš, da je to to. In glej ga zlomka, iščejo nove pevce in pevke.

In obstala sem v času. Popolnoma je nehal teči. Ampak ne morem peti! Nimam časa! Kako nimam? Vaje so 1x na teden. Službo imam eno. Otroka takrat spita. Mož me podpira. Podiplomski zaključen. Popodanske službe ni. Nisem noseča. Nimam zdravstvenih težav, ki bi mi preprečile, da grem... in tam so moji prijatelji. Tisti stari. Ki jih že poznam. S katerimi smo preživljali 10 ur na teden, na istih stolih, v istem prostoru. Samo zbor je drugi in vsi smo dobili nekaj gubic. Drugo je isto. Ista harmonija. Isti občutki....

In spet me je zapeljala ta glasba... po sedmih letih... spet sem drugi alt... od včeraj.