Saj bi blo vse lepo in prav, če ne bi 15.3.2010 izvedela, "šokantno novico", ki mi je vse obrnila na glavo. Imam "rotikansky sindrom". To pomeni, da imam nerazvito maternico in da nikoli ne bom imela svojih otrok in da morem iti na operacijo, če bom sploh hotla imela spolne odnose. To vse sprejmem, ker nisem sama kriva za to, to je prirojen sindrom. Samo tako težko mi je pri srcu ko pomislm, kateri fant me bo sprejel s to boleznijo, že tako nisem oseba, za katero bi letalo velko fantov. Res me je srah, da bi bila celo življenje sama. Imam dan, ko si rečem, da iz te stvari delam preveliko paniko in imam dan, ko se sprašujem zakaj se to dogaja meni.
Samo ko pomislm, na mojo najboljšo prijateljico, kakšne probleme ima šele ona. V primerjavi z njenimi problemi jaz sploh nimam problemov.
Vrjamem v usodo in vrjamem, da se stvari naredijo z razlogom, tako da živim in upam, da bom kmalu odkrila, v čem je fora vseh "slabih stvari".