trojči
|
Meni se zdi vse skupaj žalostno. Navijanje za dojenje je preseglo vse meje dobrega okusa. Celo škodi vsem, ki se trudijo in bi še mogoče imele mleko, če ne bi par srečnic, ki jim jim je uspelo, vpile po pohvali. Ženske se še predobro zavedamo, da je materino mleko najboljše za otroka. Ko slišiš, da vsaka lahko doji, če le hoče, ti ne pomaga razum, dejstva, ki govorijo, da to ni res. Zasekiramo se, itak. Problem je v tem, ker ti ne zna noben povedat, kje so meje, kje postane gnezdenje oz. pristavljenost otroka ves čas škodljivo ali če drugače povem, nihče ti ne zna povedat, koliko mora mati počivati in koliko pristavljati, da nastane optimalna količina mleka. V porodnišnici poznam primer, ko je ženska v štirih dneh spala le dve uri, ostalo pa je imela dojenčka pristavljenega na krastavih bradavicah. Dodatka ji niso hoteli dati, sama pa tudi ni bila tolko, da bi rekla možu, da ji ga prinese. Isto velja za količino tekočine in hrane. Koliko pojesti in popiti, da ne bo preveč in premalo. Isto spet velja za vrsto hrane in tekočine. Kaj, v kakem razmerju. Ženska ima na razpolago ogromno manevrskega prostora, da se lahko krivi. Je pristavljala prepogosto ali premalo, je jedla in pila preveč ali premalo. Je jedla nepravo hrano, pila nepravo tekočino......To so travme in s tem mora pač vsaka sama opraviti. Prosim pa dojilje, da upoštevate eno lepo misel s sosednjega foruma pred nekaj dnevi: nikoli ne sodi, če sam nisi bil v tej situaciji in ne veš, kako je. Ženska se je odločila, da ne bo dojila. Morda si bo premislila. Morda si ne bo. Če bi jaz še enkrat rodila, bi gotovo poskusila z dojenjem, čeprav vem, da sem izgubila veliko časa in energije za par kapljic mleka. Da sem se trudila zaman. Jo pa čisto razumem, da se ji je dojenje uprlo in ji dam prav, da se je tako odločila. Vedno je treba poslušati sebe in svoje občutke. Samo tako si dobra mama, ne pa znervirana, depresivna, tečna....
|