ronja
|
Anonimna,  . Vez med staršem in otrokom se lahko razvije hipoma, takoj ko se rodi, lahko že preden se rodi, lahko pa to malo traja. In tudi tistim, ki obožujemo svoje otroke, grejo le-ti včasih krepko na jetra, brez skrbi;). Zdaj so se spravljali moji ven in jih je imel lubi poln kufer, da je kar treskalo . To je normalno, da jih imamo včasih dovolj. Najprej to, samo da veš, da nisi sama.
Problem pri tebi je, da se ti je življenje obrnilo na glavo in to ne ravno na boljše. Izgubila si službo, ki si jo imela rada, kar je že samo zase velik udarec, nimaš družbe, kar je socialni samomor in mali je ravno v mami fazi, ko visi na tebi še pa još, za nameček pa še moža nimaš nič zraven.
Otroci so različni, je pa zelo pogosto, da se 1letniki še ne znajo sami zamotit z igračami in da ne zaspijo sami (moji so bili isti;). Torej, drugo, da te potolažim, da TO MINE - vem, zanima te KDAJ. Čez pol leta se bo krivulja obrnila, ko se bo dalo detetu že kaj dopovedat za več kot 30 sekund, potem po 2. rojstnem dnevu nekje je pa vidno boljše - imajo večjo koncentracijo, sami se zamotijo, ma, res, neprimerna razlika je! eni malo prej, eni malo kasneje, ampak tam nekje - da veš, do kdaj moraš zdržat;).
Ok, kaj lahko narediš? Kaj če bi namesto zelo drastične poteze, da se ločiš od moža, ki ga imaš rada in on tebe, da zapustiš sina za vedno, za kar ti bo mogoče ipak kdaj žal, poizkusila najprej samo SI ODPOČIT. Namesto da to narediš za vedno, poveš, da si depresivna, da rabiš mir in mogoče zdravljenje(mogoče ne bo niti potrebno, ko se boš naspala, to dela čudeže;). Kako to naredit? Pusti mu dete za en vikend, mogoče 1 teden, SAMO ZMENITA SE TO PREJ SUPAJ! Povej, da si razmišljala svakojake črne misli in da res rabiš odklop, ker veš, da si postala grozna in to nočeš bit, ampak tako ne moreš normalno funkcionirat. Pojdi k svojim staršem tačas ali v toplice ali pač nekam - par dni, sama. Brez njiju. En vikend, ko on ne bo na službeni poti. Boš videla, če se boš potem drugače počutila.
Če boš še vedno sovražila svoje življenje, če ne boš nobenega od njiju niti malo pogrešala, če si ju ne boš želela več videt, pa pojdi do zdravnika, ker je lahko tale depresija že preveč napredovala in ni več dovolj, če se samo spočiješ in naspiš. Ja, sin bo jokal, mož ti bo malo zameril, ker bo on čisto neprespan, ko ga bo okoli nosil... ampak ti boš znorela, če tega ne narediš. Povej mu to tako. MOžje znajo stisnit in rešit, če vejo, kako. Radi pomagajo, če vejo, kako. Zaupaj mu, da ti bo stal ob strani. Ne bo se mogoče strinjal z načinom, ampak če bo razumel, da drugače ne moreš, bo pomagal, tudi če se ne bo strinjal - to naredimo za tiste, ki jih imamo radi:).
Škoda je vršt stran nekaj, kar ima potencial. Ti nisi slaba - zavedaš se svojih napak, želiš dobro vsem, možu in sinu, torej ju imaš rada. Zakaj ne bi vsaj poizkusila vse skup rešit? Mož pravi, da moraš nekaj naredit, ne ve pa, kako bi on lahok pomagal. Povej mu. Da rabiš odklop, mir, da te nihče ne vleče za nogo, da ti ni treba non stop dojit. Da mu podzavestno zameriš, da ga ni in nočeš, da se zato oddaljita. POvej mu, da sta za dojenje potrebna dva: mama in otrok. Če en noče ali ne zmore več, potem to ne gre več. Ti ne zmoreš. NIč ni narobe s tem! Sem zagovornica dojenja, ampak ne na račun tega, da razpade družina zato! Včasih je treba pretehtat večje dobro. Mislim, da mož enostavno ne vidi, kako daleč si. Različni smo, različno prenašamo nespanje in stres. Meni je to neprimerno lažje kot komu drugemu, zato pa v kakh drugih situacijah ne funkcioniram dobro (recimo nimam nobene rutine in se mi je zelo težko disciplinirat). Vsi imamo svoje pluse in minuse in kadar nam nekaj ne gre, tako zelo, da se vse zato podira, je za razmislit, kako se tega losat. Ker je škoda izgubit vse zato.
Ja, vem, da se otroci radi dojijo, moji mali so se tudi pri letu dni dojili podnevi in ponoči in ne boš verjela, mali se doji še zdaj (star je 2 leti), ampak sem uspela omejit na 2x na dan, odkar ni več v vrtcu in ni več non stop bolan. Ampak mene to ni tako psihično uničevalo, ker ne rabim toliko spanja. Ti pa ga in imaš vso pravico do tega! Zmenita se, da imaš ponoči od -do te in te ure fraj. Takrat ga ima on. Pa če se dere, se pač dere. Naj zapre vrata v tvojo sobo in poizkusi spat. Rabiš spat, ker vidiš, kaj to dela s tvojimi možgani. Nespanje fizično uničuje možgane. Se jih pa da popravit nazaj:). Samo ne tako, da še naprej ne spiš.
Ali bi lahko dala otroka v vrtec? Tako boš imela vsaj malo fraj... Se naspala dopoldne? Ali je vse polno in nimaš šans pred septembrom? BI lahko zdržala do septembra, če bi vedela, da gre takrat v vrtec? Ja, vem, je strošek, ampak to, da gresta narazen, bo večji strošek (tudi finančno, dve stanovanji, vse dvojno)...
Vso srečo, najprej pogovor z možem, da veš, da si na koncu in da rabiš pomoč -njegovo pomoč, preden narediš kako neumnost. Mora vedet, kje si, kako daleč, da resnično ne zmoreš. On ne vidi, ne ve, ker ni probal! Zato ne ve, da si na koncu, ne vidi. Ti mu zameriš, da ne vidi, ampak ne more videt, če mu ne poveš, ne vidi v tvojo glavo. Daj mu šanso, da ti pomaga!
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Natisni
se marsikatera počuti kot "slaba mama" 
