ne maram svojega otroka (Polna verzija)

Forum >> [Partnerstvo] >> Družina in partnerski odnosi



Sporočilo

anonimen40 -> ne maram svojega otroka (6.4.2014 12:16:33)

Resnično, vsega imam dovolj. Če bi lahko čas zavrtela nazaj, bi se nikoli ne odločila zanositi. Sin je star dobro leto dni. Odkar se je rodil, sem sama za vse. Mož dela cele dneve, pogosto je na službenih poteh. Stari starši še tudi vsi delajo, zato pomoči pri varstvu ne morem pričakovati. Zaradi nosečnosti sem izgubila tudi službo. Živimo bolj na samem, tako imam z vozičkom najbližjo družbo tri km vstran od hiše. Drugih mamic v bližini ni, ali pa imajo že vse precej večje otroke in že vse delajo. Sin ves čas visi na meni. Niti pet minut se ni sposoben zamotiti z igračami. Najmanj na pol ure se doji. Ponoči na uro in pol ali še pogosteje. Sam ne zna zaspati. Oče ga ne zmore uspavati. Ko sva poskusila, je sin kričal kot zverina, dokler ga nisem podojila. Popolnoma sem nenaspana, nesrečna, živčna, depresivna, razvalina. Z možem se sploh ne pogovarjava več, ker enostavno nimam več volje odpirati ust. Ko kaj rečem, se običajno derem, sem zadirčna, ali pa kričim na sina. Potem mi je seveda žal, ampak že čez pol ure naredim enako. Mož je zato seveda upravičeno jezen. Mi pravi, da sin ni nič kriv in da naj se že vzamem v roke, ker tako ne bo šlo več naprej. Se popolnoma strinjam. Intenzivno razmišljam, da bi se ločila in sina pustila njemu. Sicer mu tega še nisem omenila, ampak, vse bolj se mi zdi, da je to še edino dobro za mene in sina. Pa tudi za moža. Mislim, da je bolje, da si najde kakšno drugo žensko. Če je že nima... Se ne bi čudila... Z menoj po mojem nikoli več ne bo srečen, ker sem jaz totalno v depresiji. Pa tudi za sina ni dobro, da ima takšno mamo. Zdaj je še majhen in me bo pozabil. Čez par let bo težje. Saj so tudi svetli trenutki. Včasih se imava s sinom cel dan lepo. Ampak redko kdaj, ker sem popolnoma utrujena od nenaspanosti in konstantnega dojenja. Ko bi se lahko naspala ponoči... Vse sva že poskusila. Vsa umetna mleka, vse stekleničke, kozarčke, tudi z navadno hrano. Deset različnih dud ima. Nič ni pomagalo. Enostavno se hoče dojiti, drugače ne preživi niti dneva niti noči. Včasih se doji po 45 minut!!! Neštetokrat sva že poskušala z odvajanjem od nočnega dojenja, po teh in onih priporočilih. Nič ne deluje. Sva ga že pustila, da se je skupaj drl eno uro, pa ni odnehal. Najbrž bi se drl celo noč, če bi ga pustila. Oba sva ga že nosila po rokah, da bi zaspal nazaj, pa noče. Šla sem že iz sobe, če bi kaj pomagalo. Pa nič. Samo še bolj se je drl. Potem je tu še dejstvo, da mož misli, da bi morala dojiti, če sin tako hoče in da pač moram potrpeti, dokler se ne bo sam odstavil. Tako imam zraven še slabo vest, ker ga po dobrem letu nočem več dojiti. Enostavno ne najdem nič več pozitivnega v svojem življenju. Preden sem zanosila, je bilo vse super. Z možem sva se imela super. Veliko sva potovala. Oba sva imela dobri službi. Nič nama ni manjkalo. Zdaj je vse narobe. Vsaj z mojim življenjem, ki ga enostavno ni več. Ko bi vsaj službe ne izgubila, bi imela neko upanje, da se bodo stvari uredile. Tako pa...



jona klara -> RE: ne maram svojega otroka (6.4.2014 12:32:07)

grozno mi je brati take zgodbe.....ko si sama neskonč no želim še enega, pa ga ne morem imeti.Enostavno ne razumem mame, ki lahko reće pri enoletniku, da bi ga zapustila, ker rabi svoje življenje- haloo otrok ni igrača in zato ni fer, da ga take ki bi uživale v materinstvu z vsemi primankljaji ki so zraven ga ne mormo imeti, druge bi ga pa zapustile.Oprosti si depresivna i n rabiš psihiatrično pomoč, nujno.NI normalno, da se otrok pri enem letu doji na pol ure, to ni kriv otrok ampak vidva z možem, kaj pa pravi pediater na to?tak otrok rabi najmanj 5 uravnoteženih obrokov tdre hrane, ne samo mleko in zato tudi ne spi ne on ne vidva, ti si odvetnik otroka, ti moraš narediti red in vztrajati.POjdi po tsablete, da ti zmanjka mleka in bo vse, otroka navadi jesti na žlico in naj se dere v svoji postelji, se bo kmalu navadil.ne moreš pa zato razmišljati, da bi otroka pustila, a si on to zasluži,ker vidva ne znata vzgajati in narediti reda? sem ogorćena nad tabo in se mi otrok smili.Poušči si pomoč



LuLu -> RE: ne maram svojega otroka (6.4.2014 12:35:14)

če ta tema ni nateg (brez zamere, lahko bi bila) potem še po naslovu samo lahko rečem, da imaš probleme ti sama s sabo... reši jih in bo življenje lepše
pa čimprej, zaradi otroka



ronja -> RE: ne maram svojega otroka (6.4.2014 12:41:20)

Anonimna, [sm=smiley31.gif]. Vez med staršem in otrokom se lahko razvije hipoma, takoj ko se rodi, lahko že preden se rodi, lahko pa to malo traja. In tudi tistim, ki obožujemo svoje otroke, grejo le-ti včasih krepko na jetra, brez skrbi;). Zdaj so se spravljali moji ven in jih je imel lubi poln kufer, da je kar treskalo[sm=smiley36.gif]. To je normalno, da jih imamo včasih dovolj. Najprej to, samo da veš, da nisi sama.

Problem pri tebi je, da se ti je življenje obrnilo na glavo in to ne ravno na boljše. Izgubila si službo, ki si jo imela rada, kar je že samo zase velik udarec, nimaš družbe, kar je socialni samomor in mali je ravno v mami fazi, ko visi na tebi še pa još, za nameček pa še moža nimaš nič zraven.
Otroci so različni, je pa zelo pogosto, da se 1letniki še ne znajo sami zamotit z igračami in da ne zaspijo sami (moji so bili isti;). Torej, drugo, da te potolažim, da TO MINE - vem, zanima te KDAJ. Čez pol leta se bo krivulja obrnila, ko se bo dalo detetu že kaj dopovedat za več kot 30 sekund, potem po 2. rojstnem dnevu nekje je pa vidno boljše - imajo večjo koncentracijo, sami se zamotijo, ma, res, neprimerna razlika je! eni malo prej, eni malo kasneje, ampak tam nekje - da veš, do kdaj moraš zdržat;).

Ok, kaj lahko narediš? Kaj če bi namesto zelo drastične poteze, da se ločiš od moža, ki ga imaš rada in on tebe, da zapustiš sina za vedno, za kar ti bo mogoče ipak kdaj žal, poizkusila najprej samo SI ODPOČIT. Namesto da to narediš za vedno, poveš, da si depresivna, da rabiš mir in mogoče zdravljenje(mogoče ne bo niti potrebno, ko se boš naspala, to dela čudeže;). Kako to naredit? Pusti mu dete za en vikend, mogoče 1 teden, SAMO ZMENITA SE TO PREJ SUPAJ! Povej, da si razmišljala svakojake črne misli in da res rabiš odklop, ker veš, da si postala grozna in to nočeš bit, ampak tako ne moreš normalno funkcionirat. Pojdi k svojim staršem tačas ali v toplice ali pač nekam - par dni, sama. Brez njiju. En vikend, ko on ne bo na službeni poti. Boš videla, če se boš potem drugače počutila.
Če boš še vedno sovražila svoje življenje, če ne boš nobenega od njiju niti malo pogrešala, če si ju ne boš želela več videt, pa pojdi do zdravnika, ker je lahko tale depresija že preveč napredovala in ni več dovolj, če se samo spočiješ in naspiš. Ja, sin bo jokal, mož ti bo malo zameril, ker bo on čisto neprespan, ko ga bo okoli nosil... ampak ti boš znorela, če tega ne narediš. Povej mu to tako. MOžje znajo stisnit in rešit, če vejo, kako. Radi pomagajo, če vejo, kako. Zaupaj mu, da ti bo stal ob strani. Ne bo se mogoče strinjal z načinom, ampak če bo razumel, da drugače ne moreš, bo pomagal, tudi če se ne bo strinjal - to naredimo za tiste, ki jih imamo radi:).

Škoda je vršt stran nekaj, kar ima potencial. Ti nisi slaba - zavedaš se svojih napak, želiš dobro vsem, možu in sinu, torej ju imaš rada. Zakaj ne bi vsaj poizkusila vse skup rešit? Mož pravi, da moraš nekaj naredit, ne ve pa, kako bi on lahok pomagal. Povej mu. Da rabiš odklop, mir, da te nihče ne vleče za nogo, da ti ni treba non stop dojit. Da mu podzavestno zameriš, da ga ni in nočeš, da se zato oddaljita. POvej mu, da sta za dojenje potrebna dva: mama in otrok. Če en noče ali ne zmore več, potem to ne gre več. Ti ne zmoreš. NIč ni narobe s tem! Sem zagovornica dojenja, ampak ne na račun tega, da razpade družina zato! Včasih je treba pretehtat večje dobro. Mislim, da mož enostavno ne vidi, kako daleč si. Različni smo, različno prenašamo nespanje in stres. Meni je to neprimerno lažje kot komu drugemu, zato pa v kakh drugih situacijah ne funkcioniram dobro (recimo nimam nobene rutine in se mi je zelo težko disciplinirat). Vsi imamo svoje pluse in minuse in kadar nam nekaj ne gre, tako zelo, da se vse zato podira, je za razmislit, kako se tega losat. Ker je škoda izgubit vse zato.

Ja, vem, da se otroci radi dojijo, moji mali so se tudi pri letu dni dojili podnevi in ponoči in ne boš verjela, mali se doji še zdaj (star je 2 leti), ampak sem uspela omejit na 2x na dan, odkar ni več v vrtcu in ni več non stop bolan. Ampak mene to ni tako psihično uničevalo, ker ne rabim toliko spanja. Ti pa ga in imaš vso pravico do tega! Zmenita se, da imaš ponoči od -do te in te ure fraj. Takrat ga ima on. Pa če se dere, se pač dere. Naj zapre vrata v tvojo sobo in poizkusi spat. Rabiš spat, ker vidiš, kaj to dela s tvojimi možgani. Nespanje fizično uničuje možgane. Se jih pa da popravit nazaj:). Samo ne tako, da še naprej ne spiš.

Ali bi lahko dala otroka v vrtec? Tako boš imela vsaj malo fraj... Se naspala dopoldne? Ali je vse polno in nimaš šans pred septembrom? BI lahko zdržala do septembra, če bi vedela, da gre takrat v vrtec? Ja, vem, je strošek, ampak to, da gresta narazen, bo večji strošek (tudi finančno, dve stanovanji, vse dvojno)...

Vso srečo, najprej pogovor z možem, da veš, da si na koncu in da rabiš pomoč -njegovo pomoč, preden narediš kako neumnost. Mora vedet, kje si, kako daleč, da resnično ne zmoreš. On ne vidi, ne ve, ker ni probal! Zato ne ve, da si na koncu, ne vidi. Ti mu zameriš, da ne vidi, ampak ne more videt, če mu ne poveš, ne vidi v tvojo glavo. Daj mu šanso, da ti pomaga!



ronja -> RE: ne maram svojega otroka (6.4.2014 12:47:32)

jona klara, ta mama je zmatrana! Njeni možgani ne morejo normano funkcionirat, ker je tako hudičevo neprespana. Zapornike mučijo na ta način, da jim ne dovolijo spat in ti ljudje so takrat pripravljeni svašta naredit, česar sicer ne bi nikoli. Enostavno se je zelo težko postavit v tako situacijo, če v njej še ni bil. To, kar piše, sploh ne pomeni, da otroka ne mara, samo ne more mislit, ne more več nič, ker je tako zelo zelo zmatrana. Mora se naspat. Ti verjetno nisi bila nikoli v situaciji, ko ne bi nobeno noč par mesecev skupaj spala vsaj par ur v kosu. Jaz sem bila in vem, da ni luštno. Vem, da se ti začne dogajat marsikaj v možganih, samo da sama rabim manj spanja in mi je zato lažje to folgat, pa moji možgani tako malo drugače delujejo. Ampak vem, da sem takrat bolj zadirčna kot sicer. Počutiš se bolj ogroženega, ker morajo možgani vsako informacijo, ki bi lahko bila potencialno nevarna tako definirat, ker si toliko bolj ranljiv, ker si bolj počasen, nimaš refleksov, itd... Zato ta evolucijska prilagoditev. Nismo narejeni za nespanje.

Sama pravi, da ima probleme, to že ve, ni ji treba tega razlagat - zato je prišla sem - da ji povemo, KAJ LAHKO NAREDI, DA TEH PROBLEMOV NE BO IMELA. ne zato, da ji povemo, da je depresivna, kar že ve. Depresivni ljudje razmišljajo in delajo svašta stvari, ki prizadanejo bližnje, zato je najboljša metoda, da jim pomagamo, ne da jih napadamo.

Pa nima veze, ali je tema nateg in se nekdo reži zadaj (tudi ta rabi pomoč;), pa naj se vsaj zabava, če drugega nima v življenju;) - ker gotovo je tam nekje kaka mamica, ki se res kdaj tako počuti. In tej je treba pomagat.



anonimen40 -> RE: ne maram svojega otroka (6.4.2014 12:48:17)

Vem, da rabim pomoč. Vem. Sin je gosto hrano. Ja, petkrat na dan. Je vse, kar jeva midva. Zato vem, da ne more biti več lačen. Tudi pije sam iz svojega kozarčka. Pediater? Kaj naj reče na to, da se sin hoče ujčkati pri meni, jaz pa sem kronično nenaspana? Nič ne more. Prav on mi je svetoval, naj poskušam še z umetnim mleko in naj se morda z možem menjavava pri nočnem prebujanju, da si odpočijem. Pa ni delovalo. Kako naj uvedem red? Naj sina pustim, da se celo noč joče kot zverina? Vem, da sem slaba mama. Potrditev sem dobila tudi zdaj na tem forumu. Morala bi biti super mama, pa nisem...



ronja -> RE: ne maram svojega otroka (6.4.2014 12:53:07)

Anonimna, poizkusi si strukturirat svoje dni: za dneve, kadar veš, da je mož doma, si omisli hobi ali pojdi enostavno k svojim staršem ali nekomu - magari samo spat za par ur. Vsako sredo popoldne, ko je oči doma (če je to sreda). Če nimaš čisto nikogar v bližini 15 min. z avtom, pojdi magari spat v gozd, zdaj je počasi že dovolj toplo, ali pa naj gresta onadva ven. Morata bit z otrokom par ur na teden narazen, sicer se ti bo zmešalo. Tako ne boš slišala otroka in ta bo vedel, da te ni in bo lažje. NI treba, da se enoletnik na pol ure doji, preživijo tudi brez tega, vsi, ker jih je večina v vrtcu. Seveda jim je pa to luštno.

In otrok čuti, da ga odrivaš, zato se te še bolj oklepa. Vedno, kadar imamo mi probleme, otroci rinejo v nas, ker se takrat počutijo ogrožene - njihov največji strah je, da bi jih mama zapustila. To je najhujše, kar se otroku lahko zgodi iz evolucijskega vidika. zato čim zaznajo, da jih odrivamo (ker rabimo svoj prostor za dihat), rinejo v nas. Grozno zoprno, ampak tako je. Zato če vidiš, da to rabiš, se fizično odstrani - tako ga boš lahko, ko prideš nazaj, iskreno objela in on se bo čutil ljubljenega in malo manj rinil vate.

Omisli si en šport - sama. Karkoli imaš rada. Samo da je IZVEN HIŠE. Pokliči staro prijateljico. Če že nimaš fizično nikogar blizu, najdi ljudi vsaj za čvek po telefonu. Pojdita z malim na kake urice za dojenčke, kako plavanje dojenčkov ali kaj podobnega... Da se nekaj dogaja, da koga vidiš, da s kom počvekaš: ne gre za to, da bi se mali tam kaj naučil, sploh ne gre zanj. Gre zate - da vidiš druge izmozgane mamice in si lahko malo pojamrate. Da vidiš, da nisi sama v tem. Da vidiš, kako drugi to rešujejo.



LuLu -> RE: ne maram svojega otroka (6.4.2014 12:53:17)


IZVIRNO SPOROČILO: anonimen40

Vem, da sem slaba mama. Potrditev sem dobila tudi zdaj na tem forumu. Morala bi biti super mama, pa nisem...


jaz osebno ta izraz "slaba mama" ne poznam... težko ti bo kdo iz foruma sodil kakšna mama si. Otrok ti ščasoma pokaže edini pravi odgovor. Super mame ne obstajajo [sm=smiley36.gif]

so spočite, utrujene, kot je ronja napisala, živčne, vesele, srečne, nesrečne, zabavne, ... take mame so, ena mama pa ziher ne pobere vse najboljše, je le samo človek in ne superbitje [sm=smiley1.gif]



uškinamama -> RE: ne maram svojega otroka (6.4.2014 12:56:27)

Anonimna, pokliči osebno zdravnico, da te napoti naprej k specialistu za zdravljenje depresije. To prvo (ali se mogoče že zdraviš?)
Kot drugo : SUPER MAM ni. Tisti, ki te obtožuje ni bil na tvojem mestu - sama sem probala večletno nespanje otroka. In si vsak dan čestitam, da sem ohranila zdrav razum in ga nisem...[sm=smiley1.gif][sm=smiley1.gif].
Tretja: možu glasno in jasno povej, da ne zmoreš, ne želiš, ne čutiš potrebe da bi ga še dojila. Razloži mu, da enoletnik ne potrebuje več mamo za dudo. Naj ga on uspava ...ti pa pojdi tisto noč k staršem , prijateljem....Že noč spanja naredi čudže.
In (če je tema resnična) ne , da ga ne maraš le neskončno utrujena in depresivna si. Ko se boš naspala, prenehala dojitii se začela zdraviti za depresijo bo bila ta mala sitnoba tvoj bucimucištruci...
Srečno.



ronja -> RE: ne maram svojega otroka (6.4.2014 12:57:47)

Vem, da sem slaba mama.

NISI slaba mama! Si ZMATRANA MAMA! Slabe mame so tiste, ki jim je vseeno za njihove otroke, ki jih mučijo, ki nikoli ne pomislijo na to, kaj bi bilo dobro za njihove otroke, ampak delajo to, kar njim paše, ne glede na to, kako to vpliva na njihove otroke. Ti imaš ves čas zadaj to, kako bo to vplivalo na tvojega otroka, kaj je zanj najboljše. To pomeni, da ga imaš rada, pa obračaj kakor hočeš. Samo ne znaš oz. ne zmoreš mu tega pokazat, ker si tako hudičevo zmatrana in bolna (tudi depresija je bolezen).

ko sem pisala dr. cele noči in se je mali zbujal cele noči in nisem smela zaspat, ko se je dojil, zato, ker sem morala it naprej pisat... in je bila zjutraj tamala bolna, taveliko sem morala peljat v šolo, kaj misliš, da sem bila dobra mama? Ne, zoprna mama sem bila! Vse mi je šlo na živce, bila sem veliko bolj zadirčna, tavelika se je učila žvižgat in bi jo najrajši užgala, ko mi je požvižgavala non stop en ton! Saj je nisem, sem ji pa vsakič težila, če lahko prosim neha. Zdaj me to nič ne moti, ker lahko kako noč tudi spim;). Hvalabogu ni trajalo dolgo, se mi je pa že pošteno mešalo parkrat vmes, vprašaj moje prijateljice in lubija;). Ja, pride grozen čas, to ne pomeni, da si grozna ti! Vsi smo kdaj grozni. Samo ne vdaj se, no! Samo spočit se moraš!



josephine27 -> RE: ne maram svojega otroka (6.4.2014 13:14:04)

Težko je dat kak pameten nasvet. Veliko vsega se je nabralo in razumem, da pridejo trentuki, ko ne moreš več. Jaz bi se skušala osredotočit na eno stvar na ekrat, saj veš mali koraki. Jaz bi sigurno začela pri dojenju. Ko boš enkrat nazaj naspana in spočita boš mogoče tudi vse drugo videla v malo drugačni luči, če ne drugega boš imela vsaj več energije za se ubadat še z vsem ostalim. Tako, bi jaz zaenkrat pustila tvoj odnos z možem na miru je kakršen je.

Vem, da obstajajo svetovalke za dojenje, mogoče bi se lahko na njih obrnila po pomoč pri odstavljanju. Če prav razumem, se tudi čez dan dojita na dve uri. Kaj pa če bi poskušala najprej zmanjšat čez dan, preskočit kak obrok. Prosi moža za pomoč takrat ko je doma. Pojdi malo sama ven na zrak za dve, tri ure. Naj bo on z otrokom sam. Moj napr. nikoli ni hotel it z možem spat, če sem bila jaz doma. Če je pa videl, da me ni je bil tudi on dober. Poskusit ni greh.

Če misliš, da imaš depresijo je najbolje, da si čimprej najdeš strokovno pomoč. Otroci pač to čutijo in čisto mogoče je, da se te prav zaradi tega otrok še bolj oklepa in se noče odstavit.



josephine27 -> RE: ne maram svojega otroka (6.4.2014 13:31:31)

Vsaka mama je prava mama,
dana za srečo in na veselje.
Prava. In ena sama.
Za vse življenje.
(Tone Pavček)



Brisani uporabnik -> [Brisano sporočilo] (6.4.2014 13:47:12)

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]



RIJA* -> RE: ne maram svojega otroka (6.4.2014 14:14:05)


IZVIRNO SPOROČILO: jona klara

grozno mi je brati take zgodbe.....ko si sama neskonč no želim še enega, pa ga ne morem imeti.Enostavno ne razumem mame, ki lahko reće pri enoletniku, da bi ga zapustila, ker rabi svoje življenje- haloo otrok ni igrača in zato ni fer, da ga take ki bi uživale v materinstvu z vsemi primankljaji ki so zraven ga ne mormo imeti, druge bi ga pa zapustile.


ne nabijaj! mater mi greste take na jetra, ko ne morete met otrok, pol pa pridete na dan z takimi bedastočami.....boš ti kaj bolj noseča, če ga ona noče, mater no....idi nazaj v svojo depresijo, pa ji ne nabijaj še več slabe vesti kot jo že ima! življenje ni fer, sprijazni se s tem in to, da si ga ti tako zelo želiš, še ne pomeni, da po porodu ne boš padla v depro in ga zavračala.




RIJA* -> RE: ne maram svojega otroka (6.4.2014 14:19:49)

anonimna...kot prvo, res...daj ga stran od zize...pa četudi na nehuman način...jbg....življenje ni potica, ne zate, ne za tvojega otroka teh nekaj dni....enostavno nema več zizike...ponoči ne rabi več nobenega hranjenja, ponudi mu flaško z vodo...boš videla, kak hitro ga bo to sesanje minilo [sm=smiley1.gif]

sama pa res stopi do osebnega zdravnika, da ti predpiše pač neko zdravilo, preden se dokončno sesuješ. največja napaka je, da si nočemo priznati, da smo v depresijo....in nekatere imajo srečo, da same shendlajo >(mo) tole zadevo, nekatere žal ne. in močno se mi zdi, da ti nisi ta, ki bi ji uspelo sami.

sicer pa...zapelji se kam, kjer je več življenja...sama sem bila v zelo pdoobni situaciji, pa sem se čisto vsak dan vozila 10 km daleč v mesto, kjer družbe ni manjkalo...ker tudi moj je delal cele dneve....pa je šlo.

vse se da....in verjemi, da je z vsakim dnem lažje...večji je otrok, lažje je....in verjemi, točno vem, kaj doživljaš...sem imela podobno zadevo doma, edino dojila nisem in možek je bil res vedno na razpolago, ko ni bil v službi....

[sm=smiley31.gif]



petea -> RE: ne maram svojega otroka (6.4.2014 14:22:59)

In poskusi poiskati kakšne starše majhnih otrok v bližini, da se vsaj občasno začnete družiti za igro otrok.

Trenutno otrok pozna pretežno tebe, malo (verjetno bi lahko napisala celo premalo) očeta, ostalih sorodnikov in drugih ljudi pa skoraj nič, saj si sedaj pretežno ti njegov svet.



Kot so ti že ostale svetovale - vzami si čas zase, da se odpočiješ, napolniš z energijo. Možu jasno in glasno povej, da si izčrpana in da rabiš vsaj nekaj ur - v kosu - na teden samo zase. In takrat te otrok ne sme ne videti ne slišati. Bo na začetku protestiral, verjetno tudi zelo glasno in ihtavo, a to, če ne bosta popustila, bo minilo. Morda ne po 5 minutah, bo pa. Ne bo pa to za vaju ravno prijetno. Otrok pač mora ugotoviti, da s svojim jokom ne doseže več vsega, kar si želi.


In rabiš družbo. Družbo odraslih ljudi. Da se kaj pogovoriš, da se vključiš v družbo. Pa četudi z nekom rečeš kakšno o vremenu.


Super mama si, ki daješ celo sebe otroku. Sedaj je na tvojem možu, da postane tudi on super oče, ki nauči otroka, da poleg mame obstaja še širni svet. Sedaj se mora aktivneje vključiti v vzgojo otroka. Kljub protestom otroka.

srečno!



Brisani uporabnik -> [Brisano sporočilo] (6.4.2014 15:28:37)

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]



anonimen40 -> RE: ne maram svojega otroka (6.4.2014 15:32:33)

Jaz se bojim, da moj mož ne bo razumel. Sem mu že večkrat rekla, da sin ni lačen, ampak samo navajen, da se ponoči zbuja in doji. Sem mu že kazala članke na temo odstavljanja in nočnega spanja. Ampak on še vedno misli, da je sin lačen/žejen in da pač ni druge, kot da ga dojim. Ko je bilo res hudo in sem se ponoči zlomila in jokala kot dež, da tako in tako nisem mogla sina niti dvigniti iz posteljice, kaj šele podojiti, je mož šel kuhat hrano. Ob 3 ponoči!!! Seveda je sin pojedel in potem zaspal. Odkar mu je začel dajat konkretno hrano ponoči, je, se mi zdi, vse samo še slabše. Zdaj se včasih doji po 20 minut, nato pa začne jokati kot zver in mu morava dajati še drugo hrano. Prepričana sem, da sem naredila napako, ko sem dovolila to hranjenje in dojenje toliko časa. Ampak, kako naj zdaj iz tega splezam? Enkrta, ko je bil mož na poti dva dni, sem ga poskušala odstaviti. Ni delovalo. Najbrž bi rabila več noči, ampak, ko je prišel mož domov, je bilo konec odvajanja. Pri prvih nekaj poskusih, ki so trajali od tri do pet noči, je sodeloval. Ampak, ker nikoli ni uspelo, je rekel, da je še prezgodaj in zdaj noče več slišati o odstavljanju. In potem tudi jaz nisem več tako prepričana, da je odstavljanje prava pot. Zdi se mi, da bi bilo vse tako lažje, če bi se samo lahko naspala. Tako pa se ne morem. Tudi čez dan, ko sin zaspi, ne morem zaspati, ker ves čas samo čakam, da se bo zajokal in sem samo živčna. Do zdravnice me je strah iti, ker živimo v mali vasi in vsi vse poznamo in se bo razvedelo, da sem na antidepresivih. Sem že razmišljala, da bi šla v kakšno večje mesto k zdravniku. Ne vem, ali me pa ta ne bo potem k osebni zdravnici napotil. Vem, da bi se morala nekako zase pri možu postaviti, ampak, ko gre ponoči hrano za sina delat, se počutim popolnoma ponižano in nesposobno in krivo. Ker še on ne spi in gre utrujen delat. Ne vem...



Stanislava_ -> RE: ne maram svojega otroka (6.4.2014 15:37:13)

IZVIRNO SPOROČILO: anonimen40

Mož dela cele dneve, pogosto je na službenih poteh. Stari starši še tudi vsi delajo, zato pomoči pri varstvu ne morem pričakovati.
Mož je zato seveda upravičeno jezen. Mi pravi, da sin ni nič kriv in da naj se že vzamem v roke, ker tako ne bo šlo več naprej.

Preden sem zanosila, je bilo vse super. Z možem sva se imela super. Veliko sva potovala. Oba sva imela dobri službi. Nič nama ni manjkalo. Zdaj je vse narobe.


Kot so ti že napisale punce, do zdravnika in v družbo.
Ampak, to bo rešilo, nekaj, ne pa vsega.

Praviš, da je bilo pred nosečnostjo vse super. Kam se je izgubil ta super zdaj? Kakšen mož je to, ki dela cele dneve? Ne razumem. Ali je nesposoben (ker sposobni ne rabijo cel dan, da nekaj naredijo!), ali pa se te izogiba. Meni deluje mož zelo antipatično, če se lahko tako izrazim.

Lahko se še bolj direktno - obična ped.er.čina je, ki je stisnil rep med noge. Se umaknil v službo, s sinom se ne ukvarja, niti si ne želi  - otrok to čuti, in zato joka, in na tebe je jezen. Zakaj že? Kje pa je tisto, v dobrem in slabem?? Naj ti pomaga, ne pa da cele dneve visi v službi!



Stanislava_ -> RE: ne maram svojega otroka (6.4.2014 15:40:20)

IZVIRNO SPOROČILO: anonimen40

Vem, da bi se morala nekako zase pri možu postaviti, ampak, ko gre ponoči hrano za sina delat, se počutim popolnoma ponižano in nesposobno in krivo. Ker še on ne spi in gre utrujen delat. Ne vem...


Veš, veš.
Ali se boš postavila zase, ali bo še slabše.



Jabček -> RE: ne maram svojega otroka (6.4.2014 15:53:20)

Oja, dala to skozi. Resda otroka nisem sovrazila (malo huda beseda), ampak dojila do 18meseca po 12x na noc. In tiste, ki tega niste dozivele malo tezko sodite, kako se je zbujat na 45min. In karkoli sem brala, povsod je bilo napisano, da naj se otrok doji kdarkoli se hoce. Myass - otrok tut rabi spocito mamico in pika. In ko sem se vzela v roke, je lahko moj se po trpalnicah metal s tasco vred (pa sta drugace oba zlata), ampak jaz sem bila trdo odlocena, da je dovolj! Otrok je sel prvo noc prespat k mojim dvema, naslednjo noc je bila zdraha, tretjo noc pa Mir in tisina! In potem ti odleze, naspis se, spocijes, zjutraj imas dovolj energije Za cel dan, ugotovis, da nisi psiho, niti zmesan, ampak da si rabil samo pocitek!



Stanislava_ -> RE: ne maram svojega otroka (6.4.2014 15:56:46)

IZVIRNO SPOROČILO: Jabček

ampak jaz sem bila trdo odlocena, da je dovolj! Otrok je sel prvo noc prespat k mojim dvema, naslednjo noc je bila zdraha, tretjo noc pa Mir in tisina! In potem ti odleze, naspis se, spocijes, zjutraj imas dovolj energije Za cel dan, ugotovis, da nisi psiho, niti zmesan, ampak da si rabil samo pocitek!


Otrok to čuti. Enako čuti, da si pripravljena trpeti v nedogled...

Naredi to, se naspi,in organiziraj svoje življenje tako, da boš tudi ti zadovoljna.



LuLu -> RE: ne maram svojega otroka (6.4.2014 16:00:15)


IZVIRNO SPOROČILO: Jabček

In karkoli sem brala, povsod je bilo napisano, da naj se otrok doji kdarkoli se hoce. Myass - otrok tut rabi spocito mamico in pika.

ugotovis, da nisi psiho, niti zmesan, ampak da si rabil samo pocitek!


se strinjam... mama mora biti spočita, naspana, sita in zdrava [sm=smiley1.gif]
in vso to pisanje okoli dojenja, žal, preveč mamico to prebere in verjame.. samo sranje naredijo, nič drugega. In, ker potem nisi po "pravilih novih spoznanj" [sm=smiley11.gif] se marsikatera počuti kot "slaba mama"

ne vem, kaj je težje, prepričat mame, da naj delajo po filingu ali kvazi strokovnjake, naj nehajo pisati članke o dojenju... dojenje ima par teorij, ki se niso spremenile od naših babic naprej, in še pred njimi...



josephine27 -> RE: ne maram svojega otroka (6.4.2014 16:05:28)


Praviš, da je bilo pred nosečnostjo vse super. Kam se je izgubil ta super zdaj? Kakšen mož je to, ki dela cele dneve? Ne razumem. Ali je nesposoben (ker sposobni ne rabijo cel dan, da nekaj naredijo!), ali pa se te izogiba. Meni deluje mož zelo antipatično, če se lahko tako izrazim. Lahko se še bolj direktno - obična ped.er.čina je, ki je stisnil rep med noge. Seumaknil v službo, s sinom se ne ukvarja, niti si ne želi - otrok to čuti, in zato joka, in na tebe je jezen. Zakaj že? Kje pa je tisto, v dobrem in slabem?? Naj ti pomaga, ne pa da cele dneve visi v službi!


Se ti ne zdi, da malo pretiravaš? Prej je tudi ona hodila v službo zdaj pa so vsi trije odvisni od njegove plače. Naj jo pusti in živijo od socialne al kaj. Marsikdo danes potegne v službi pa ne zato, ker bi bil nesposoben. Nesposobni so tisti, ki samo čepijo doma. Poleg tega, da avtorica lepo napisala, da ji je sprva pomagal, da je kuhal za otroka sred noči.... Verjetno je tudi on enako zmeden kot ona in pravzamprav ne ve kaj naredit. Jaz ne bi vse krivde na moža zvračala. Lepo bi bilo slišat še njegovo plat zgodbe.



LuLu -> RE: ne maram svojega otroka (6.4.2014 16:12:53)

velikokrat je za velike spremembe potreben en ruker še bolj krutih in neprespanih noči, veliko volje, ki jo, če drugje ne najdeš, potegneš iz palca na nogi, jeza, da spremeniš vse okoli sebe, samo, da ti bo bolje in ... se zaženeš! Ni vrag, da ne uspe, splača se sigurno, saj kmalu potem počasi prihajaš k sebi in vse je tako, kot si želel.
Ajde, vedno bo nekaj, kar bo treba popravit, takšno je življenje.... ampak pri malih otrocih, ki te izmozgajo nisi sposoben niti malih dodatnih problemov reševati... korak po korak.. prvo dojenje ukinit in se naspat. Itak boš samo naspana lahko službo našla in se pogovorila z možem. Neprespani smo tečni, pri nobenem pogovoru ni haska...

po domače povedan... odjeb*** vse skupaj in vzemi v svoje roke svoje življenje in naredi tako, kot ti paše... in potem boš uživala z otrokom, kot si zamislit danes ne znaš, da je to možno



Stran: [1] 2 3 4 5   Naslednja stran >   >>