MjaV
|
Evo, še ena, ki se pridružuje klubu. Anonimna, s tole temo si pa direkt zadela . Ko sem prebrala vse dosedanje odgovore, sem se kar malo sprostila in skoraj postala dobre volje - namreč pogosto sem se žrla, da sem slaba mama, če dovolim, da mi jok naše miške tako razpara živce, da se totalno znerviram in tudi začnem preklinjat... (potem je pa itak samo še slabše). Ena je že zapisala resnico- ni tako težko fizično, temveč PSIHIČNO - na to bi nas morda lahko malo vnaprej pripravili?
Meni se tudi od vsega najhuje zdi, kadar se mala nikakor ne potolaži - ne z nošenjem, ne s petjem, ne s crkljanjem ali stiskanjem in najbrž ne bi zaleglo niti postavljanje na trepalnice... (hudo je zlasti zato, ker od vsepovsod dobivaš nasvete v stilu: če je z otrokom vse OK pa še vseeno joka, potem potrebuje materino toplino in varnost zato mora čutit mamino zavetje... pa se potem trudiš za to slavno vez mati - otrok in skušaš otroka stisniti k sebi, pa stik koža na kožo... za mene je to sedaj - po mojih izkušnjah pri našem otroku - en velik BLABLA. Moj otrok, ko je siten in v totalnem joku tega NE MARA pa pika. Bolj ko silim vanjo z idejo, da moram vzpostaviti to "vez", slabše je. Sedaj, ko jo zagrabi jok, jo obrnem tako, da je na trebuščku (gleda stran od mene - takrat sprejme samo ta položaj, o stiskanju lahko samo sanjam... aja, pa berem v teoriji) in nosim. V glavnem ne pojem, ker ne pomaga. Če kaj drezam vanjo, jo samo še bolj "razkajfa"... In kadar jok traja predolgo, (žal zaenkrat še) dobim ponovno občutek, da me ne mara, ker se pri meni noče potolažit in takrat nastopi nervoza... Jah, očitno bo treba še malo dozoret in si nekako dopovedat, da pač joče, je pač ena od tistih... Mi bo sedaj lažje, ko vidim, da nas je toliko .
Samo je res, da je sedaj, ko je stara 4 mesece in pol, že mnogo, mnogo bolje in imam upanje, da bo nekoč minilo... jaja - by the way - zaradi joka imam težave še s taščo - živimo v isti hiši in tamala (mali ) pri njej TAKOJ NEHA JOKAT (tudi kadar pri meni joka po uro in več), zato se je začela tašča umešavat in hodit gor, čeprav sva ji že parkrat povedala, da ne sme, da bova že sama prosila za pomoč, če jo bova potrebovala. No, po zadnjem "obračunu" (pred cca 1. tednom) mislim, da je nekaj časa ne bo gor - jaz hočem, da je otrok pri nama in navajen na naju, pa četudi joka, zato sem nastopila odločno (pa še v afektu sem bila, ker sem že bila razdražena od uro in pol trajajočega otroškega joka). Nisem namreč pristaš tistih razširjenih družin... hočem, da moj otrok loči med mamo in babico (matr, sem že zdej posesivna ).
Sploh zato, ker mi je med prepirom, ko sem rekla, da znamo sami poskrbet za našega otroka, tašča zabrusila, da naj ga potem rihtamo tako, da ne bo jokal. S tem me je zadela direkt v mojo največjo "bolečino", ki je itak nosilka te teme in potem sem se pa čist razkurila... Če tega ne bi rekla, bi se ji kasneje opravičila, sedaj pa vem, da ona misli, da sem slaba mama, ker ne morem potolažit svoje punce. Skratka sedaj na podlagi vaših odgovorov vem, da imam prav jaz in ne ona!
Aja, se pa pridružujem tudi tistem o spanju... kdo je rekel, da dojenčki veliko spijo??? (sej najbrž so tisti, ki malo spijo hkrati tudi tisti, ki so sitni... vsaj pri nas je tako, sam nimam pojma, kako otroka naučit zaspat, kadar si to želi, pa ne zaspi??)
No, lep pozdrav, si gremo nabrat moči za nov dan - gremo SPAAAAT!!!
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
, ker je pač ful lepo, ko vidiš, kako otrok napreduje, se smeji..., moj pa ni nabolj zato. On je že na začetku se spraševal, kdo si je izmislil to, da dojenčki veliko spijo. Aljaž namreč že skoraj od rojstva naprej ne spi kaj več kot 12 ur na dan. Količina spanja se na srečo zadnje mesece ni kaj veliko zmanjšala. 
... nič mu ni bilo prav in jokal je oz. se je drl: ko sva se previjala, oblačila, kopala, vozila v vozičku, jedla, pred spanjem, v avtu, povsod na obiskih - skratka bilo je grozljivo. Se je dogajalo, da sem pustila otroka atiju, ko je prišel iz službe in jo mahnila za eno uro ven - da sem napolnila baterije (to moraš narediti, če le imaš možnost). A se je po tretjem mesecu začelo izboljševati in po 6m je praktično super. Je sicer zelo živahen otrok, a zdaj v vseh omenjenih stvareh (razen oblačenju) uživa in v glavnem je pravi dobrovoljček. Je pa res, da je postalo občutno bolje, ko sem dojela, da naš otrok težko zaspi - pač eni otroci ne zaspijo, ko so zaspani, ampak mu je potreno pokazat, da je utrujen 
. No, danes je pa situacija taka, da zelo veliko nina (več kot novorejenček 
