taška30
|
Anonimna, tudi jaz se pridružujem mnenju ostalih. Tudi pod razno nisi slaba mama, si le normalna ženska, ki je tako kot ostale, bila vržena v vodo in zdaj moraš plavat. Če je dojenček zahteven, je plavanje še toliko težje. To, da komaj čakaš, da pride mož domov, se meni ne zdi čisto nič posebnega. Jaz ti po pravici povem, da ne samo, da sem komaj čakala, da pride, ampak sem mu bila marsikatero (eno obdobje celo vsako) jutro hudo 'fouš', ker se je lepo oblekel, opedenal, nadišavil in šel v službo, med odrasle ljudi, brez poslušanja otroškega joka, 8 ur odklopa, jaz pa sem ostala doma z neopranimi zobmi, lasmi, z tamalo priklopljeno name skoraj ves čas, fouš sem mu bila za takšne malenkosti, da gre lahko na WC kadar hoče in za kolikor časa hoče, da lahko v službi v miru spije kavo...brezveze še naštevat, saj razumeš kaj hočem povedat. Hudega veselja prvih par mesecev tudi jaz nisem občutila. Daleč od tega. Ampak...mine! Jaz sem si dan za dnem ponavljala: saj bo bolje. Z vsakim dnem, z vsakim tednom bo bolje. Moram pa priznat, da so prav ti občutki glavni razlog, zakaj se (še) ne morem odločit za drugega. Že sama misel, da bi bila spet celo doooolgo leto doma sama z jokajočim dojenčkom, me ubija. Včasih me popade slaba vest, ko berem, da si nekatere želijo 3 leta porodniške. Jaz sem pa z vsakim vlaknom telesa komaj čakala, da grem že enkrat nazaj v službo. Taka pač sem, odkrito priznam. Malo sem se razpisala, , sem čist noter padla. Ja, kmalu bo 100% bolje, boš videla. LP, taška
|