Anonimen
|
IZVIRNO SPOROČILO: kolumbo niti ena od nih ni imela ene dobre besede zame, vse so gledale samo za svojo rit, kok bojo mogle revice delat, če grem jaz predčasno v bolniško....... A verjameš, da je z mano isto? Vse me pomilujoče gledajo, govorijo kolk sem uboga, pa kakšni p***** so direktorji... A nobena pa nebi (vključno z mojo nadrejeno) poklicala direktorja, ga vprašala kako in kaj z dopustom in obveznostjo nadur, regresom... Kaj se je pa zgodilo ko sem jaz klicala??? Boljš da ne razlagam... V torek imam G, ji bom razložila kako in kaj, se boma mal pomenle, ker je res OK, in se bom pol odločila. Vem sam, da tale depresija traja 1 teden, ni dneva da nebi jokala kot dež. Tako kot je kolumbo napisala, tolk me boli krivica... Najhuje je pa to, da sma z mojim dragim kupila spalnico na "cash" in nekaj stvari za bebeka, pa še digitalni fotoaparat, in je šlo 400 tisočakov, ki sma jih imela prišparanih. No, neki je še ostalo, ampak to je mala malca v primerjavi s tistim kaj se otrokec potrebuje preden pride na svet. Tako da res ne vem kaj naj naredim, ker 50 tisočakov mam manjšo plačo če grem v bolniško. Res nočema met nobenih kreditov(poleg tistega za avto, seveda), minusov na računu, ker nikoli ne veš... Poleg tega bi pa to pomenilo, da sem več kot 3 mesece doma. Sej je fajn...imela bi ful časa za vse, kar si želim narediti preden otrokec pride. Ampak bom sama... SAMA! Kaj naj delam, če pa moj dela od jutra do mraka? Pa še nobenih svojih prijateljic nimam v bližini. Vse so nekje 15-20 min. vožnje stran. A če bom v bolniški, ne smem nikamor zaradi komisij? Ali lahko grem na kak sprehod, obisk k staršem, prijateljem, trgovino, zobozdravnik??? Joj....tolk tega ne vem... Dilema... Punce sorry ko vam tolk težim... obenem pa res hvala, hvala, hvala za vse spodbudne besede. Meni res pomaga, ko preberem vaše poste, čeprav se osebno ne poznamo. Mi da neko garancijo, da še obstajajo dobri ljudje, čeprav sem v zadnjem mesecu izgubila upanje za to. Poljubček vsem! Čuvajte se, se slišimo.
|