Gina
|
nina 6, saj tu ne gre za to, da debatirava, kaj naj bi bilo prav ali da bi kam prišli. Jaz samo ugotavljam, da ne drži, da v večini primerov moški kar polovico naredijo in to takrat, ko je treba (kot je splišni odlično povedala). IN neverjetno se mi zdi, kako ženske še vedno podcenjujejo svoj prispevek k skupnemu življenju, kar razvrednotijo ga s tem, ko iščejo kako njihov ogromno naredi, pa v bistvu ne. Pa ne gre za to, da jaz ne bi verjela, da marsikdo res ogromno pomaga. Ampak ne vsi in ne v tako velikem %, kot so tule ženske pisale (ali so se pa v glavnem samo take javile). Ena je krasno napisala, da moški vedno postreže in pospravlja, ko kdo na obisk pride...da ga pohvalijo, kako zelo je priden. Velikokrat sem že to videla. Po drugi strani ne verjamem, da bi bilo komu nerodno pomagat, kot pišeš, nina. Ni jim nerodno, saj niso prastari deci iz prejšnjega stoletja, ne ljubi se jim. Kadar se jim ljubi že naredijo ogromno, kadar se jim pa ne, je pa vseeno, ali je treba otroka spat spravit, oni se uležejo, ga bodo že čez eno uro, ko se bodo boljše počutili, če vzamem en banalen primer. Potem so še druge vrste primerki, ki res ogromno naredijo, pa svoje delo tako zelo cenijo, da neprestano pripovedujejo, kako zelo so "pridni", jih je treba neprestano hvalit, pa še kritizirajo vse po vrsti, kar ni narejeno, skratka, požrejo ti ogromno energije, če z njimi živiš. Ja, res pa obstajajo še tretje vrste primerki, ki naredijo marsikaj in nič ne težijo, pa to ni odvisno od tega, kaj so jih matere učile, ker večinoma matere vse generacije, ki je odraščala 10 let nazaj, matere niso učile delat "ženskih" opravil. Sami so taki ratali, naključno, ali pod vplivom okoliščin, vendar ne starševskih. MOja mati npr.je vse naredila sama, nobenemu od otrok ni bilo treba kaj dosti mrdnit, oče pa je sedel pred tv in ni delal popolnoma nič, pa moj brat vendarle naredi ogromno v svojem domu in jaz tudi (samo da je on moški, pa se to bolj ceni) - torej se ni naučil od doma, niti jaz - sama sva tako hotela najbrž. Še na en vidik smo pozabili. Ali imate vse, ki takole suvereno pišete, kako zelo mož doma pomaga, tudi otroke? (vem da nekatere imate in vam zares verjamem, da je pri vas to pošlihtano in prav je tako) V trenutku, ko človek ne more več ponoči spati, se človek obrne za 1000% karakterno, ne spoznaš ga več včasih. Spremeni se tudi v količini energije, ki jo je sposoben usmerjati v pospravljenje in pucanje. Če imaš pa več kot enega otroka, pa postane situacija s količino dela, ki pade na vsakega, obupno velika. Takrat šele se pokaže, kdo in koliko naredi doma. Dokler pa si sam ali z enim otrokom....meni se v teh primerih vedno zdi, da vse skupaj ni nič dela in da smo vse skupaj naredili, tako malo je.... In še enkrat, verjamem, da nekateri res naredijo ogromno. Vendar ne verjamem, da jih je več kot pol (pa četudi so mladi ali zaradi mene še teenagerji ali kaj vem katera generacija). Ja, bi pa bilo prav, da bi jih bilo toliko. Zelo prav. IN verjamem, da bo enkrat prišel čas, ko morda celo bo to približno tako. Zdaj pa ni, pa če se mi na glavo postavimo.
|