|
Anonimen -> Moji svakinji "dogaja" (24.4.2006 0:44:30)
|
Enkrat sem že omenjala ozadje in celotno kolobocijo, ampak za boljše razumevanje bom okvirno ponovila... Ker zdaj pa res ne vem več, kdo je trapast... Pa komur se ne da brat...
Tašča in tast sta se iz Plitvičkih jezer v Ljubljano preselila takoj po poroki. To je bilo pred 32. leti. V Ljubljani sta si našla službi in vzela kredit za stanovanje, ki sta ga kupila. Od taščine mame pa sta za poročno darilo dobila zemljo - parcelo za gradnjo hiše. V Ljubljani so se jimqa rodili trije otroci - moj Kamikaza, moja svakinja in eden, ki je žal umrl po rojstvu. Istočasno s službo, dvema otrokoma in dvema kreditoma sta odplačevala še avto in povrhu vsega tega še zidala hišo na podarjeni parceli. Kolikšna odrekanja so bila za to potrebna, raje ne razmišljam. No, ampak v desetih letih jima je uspelo odplačati stanovanje v Ljubljani in sezidati hišo na Hrvaškem. Potem pa - vojna. Hišo so jima zbombardirali in ker v njej nista imela prijavljenega stalnega bivališča, nista od države dobila nobene odškodnine. Ni jima preostalo drugega, kakor da se ponovno zakreditirata in začneta zidati od začetka. Kar sta tudi naredila. V tistem času sta tako Kamikaza kakor njegova sestra še živela doma. Sicer sta nekaj prispevala k stanovanjskim stroškom, ampak glavno delo je bilo še vedno na njunih starših. Prav tako Kamikaza in njegova sestra nista finančno k gradnji hiše prispevala ničesar - ne prvič ne drugič. No, ja, saj se je pomagalo zalivati temelje, pa svakinja je kaj skuhala, ko so ostali delali, ampak financ pa nista prispevala, čeprav sta jih imela (v drugi rundi).
Danes je hiša takorekoč končana. Ravno sedaj se končuje izdelava stanovanja v pritličju. Tašča in tast še vedno hodita tja vsak drugi vikend. Pa ne na dopust, ampak delat. Da bo hišica kakor iz škatlice, ko bosta šla čez nekaj let v zasluženo penzijo. Stanovanje v pritličju nameravata uporabljati onadva, zgornje nadstropje pa nameravata prepustiti Kamikazi in njegovi sestri, da ga prosto uporabljata, ko bosta želela priti tja na dopust (al' pa živet, če bi komu pasalo). Hiša stoji sredi družinskega naselja, kar pomeni, da so v petih hišah zraven samo sorodniki.
1. maj je v "naši" družini praznik, ko se celotna družina zbere v tem družinskem naselju. Pridejo vsi iz Slovenije in iz Hrvaške - brez izjeme. Tudi midva s Kamikazo in z otroci sva seveda povabljena in sva imela lep namen iti tja. Čeprav nama je zagodel prevoz (Škoda je crknila), se je fant od svakinje ponudil, da nas pelje on. Tašča in svakinja sta šli dol že za Veliko noč, tast hodi dol vsak vikend (drugače mora biti v službi). In ko je danes zvečer prišel iz Plitvic v Ljubljano, je prišel k nam na pivo. Bil je na koncu z živci...
Svakinja se je pred dobrimi 14-imi dnevi ponovno skregala s svojim fantom (že najmanj stotič). Odselila se je od njega in se priselila nazaj domov. Trenutno je brezposelna in je živela na fantov račun. Prva stvar, ki je mene osebno zmotila, so bile njene besede, ko je s potovalko v rokah stopila nazaj skozi domača vrata:"Ostala bom tukaj, pa če mi policijo pokličete." Ne zdi se mi to ravno pozdrav za dobrodošlico pri starših, ko se vrneš domov po letu in pol, ne? OK, ampak vsak po svoje. S fantom sta se kasneje nekoliko pomirila, tako, da je dneve večinoma preživljala pri njemu, spat pa je hodila domov. Saj ne rečem - pomaga tašči v gospodinjstvu, pa skupaj kam gresta in vse to, ampak zdaj, na Plitvicah, je pa, po mojem mnenju prekoračila vse meje. Zaveda se, da je hiša njena dediščina in da bo zgornje nadstropje njeno. Pozablja pa, da sta tašča in tast stara šele 50 let in če jima bo šlo zdravstveno tako dobro, kakor jima gre, bosta živa še najmanj 20 let, kar pomeni, da lahko dočakata še svoje pravnuke. Hiša še zdaleč ni njena in tudi starša ne nanjo ne na Kamikazo do svoje smrti ne bosta napisala ničesar. Tast pa se je ob pivu skoraj zjokal, ko je razlagal, kaj svakinja počne na Plitvicah.
Vse lepo in prav, da se po hiši ne hodi v čevljih, še najmanj pa v blatnih. In res je tudi, da je ona v hiši domača. Ampak da pa lastnikoma hiše, tašči in tastu, prepoveduje, da sta obuta v lastni hiši, za katero sta zmetala milijone in milijone denarja v zadnjih 30-ih letih, je pa too much. Po hiši lepi listke "Sezuvajte se" in "Vstop prepovedan obutim". Do pred kratkim je sama kadila, sedaj pa je nehala in očitno dokazuje, da so spreobrnjeni kadilci najhujši. Tastu v lastni hiši ne dovoli prižgati cigareta, ampak ga pošilja ven. Ne glede na vreme. Namerno ne parkira na domači zemlji, da ne bi uničila domače trave, ampak parkira pri sorodnikih na njihovi zelenici in namerno izziva družinske prepire. Obnaša se kakor gospodarica, prispeva pa ne niti tolarja. Kar da, da njen fant, ki pa se niti pod razno ne obnaša tako. Ampak je iz ljubega miru tiho.
In tast je popolnoma obupan. Pravi pa, da tudi tašči ne manjka več dosti, da ji bo zavrelo. Uničene imata prvomajske praznike in ukvarjati se morata še z družinskimi govoricami, da ju v njuni lastni hiši komandira hčerka. OK, delno sta si sama kriva, ker to dopuščata, ampak ne bosta več dolgo zdržala. Jaz ju sicer ne poznam tako dobro, ampak Kamikaza mi je rekel, da so se sposobni zelo skregati (ne bi bilo prvič) in da sta jo v Ljubljani zmožna postaviti ven iz stanovanja. Mlada je, zdrava je in sposobna delati. Da bi ju pa v njuni lastni hiši komandirala - to pa ne. Pa prabvzaprav cigareti in čevlji niso bistvo. Vse lepo in prav, če njej ni všeč, da se po hiši hodi obut in s cigaretom v roki, ampak tast kadi 30 let in zagotovo zdaj zaradi nje na svoji zemlji ne bo nehal. Bistvo je v tem, kaj si dovoli. Na tujem.
In Kamikaza je rekel, da tega niti slučajno ne misli gledati in da bomo za 1. maj kar lepo ostali v Ljubljani. Jaz se definitivno strinjam z njim, s svakinjo pa že tako ali tako nisem v najboljših odnosih. Me prav zanima, kako bi izgledalo, če bi ona še Kamikazi prepovedala kaditi. Prepričana sem, da bi ji cigaret ugasnil na mizo, POLEG pepelnika. Zdaj se pa daj, če se lahko. Največji užitek bi imela verjetno pri meni, ki sem strastna kadilka (kakor tast), pa še "priženjena" sem v familijo. Že tako ali tako ji gre v nos, da imam enake pravice kakor ona (kar bo od Kamikaze, bo tudi moje, kar je njegovega, je pa tudi njeno, torej je njeno tudi moje) in zato bi me verjento z največjim užitkom poslala pred vrata. Borba je torej v trenutku, saj mi je bilo posebej dano na znanje, da naj se v hiši počutim kakor doma. V trenutku bi si iz Ljubljane poklicala taksi, če bi bilo treba, in se spakirala nazaj domov, pa naj cela familija govori, kar ji srce poželi. O njej, seveda. In o njenem posesivnem obnašanju.
Ufff, sem se razpisala, šele zdaj vidim... Zanima me, kaj ve mislite o tem? Si gospodična dovoli preveč ali je to, kar dela, logično? Je prav, da igra "gospodarico" na tujem ozemlju ali pač samo "brani svojo dediščino"? Kaj bi vi naredili na njenem mestu in kaj na mojem oz. Kamikazinem?
Kamikaza načrtuje resen pogovor z njo, ko se vrne v Ljubljano...
|
|
|
|