|
emaa -> RE: Decembrčice (27.12.2006 18:18:14)
|
Zdaj pa še obljubljena porodna zgodba za tiste, ki še čakate.
Vse skupaj se je začelo že pred samim porodom. 17.11.06 sem imela kontrolo pri G, ker pa je bila prva v porodnem bloku v porodnišnici, ni bilo časa za UZ. Zmenili smo se za UZ v torek 21.11., hkrati naj bi se dogovorili še za termin carskega reza, saj je bil Davida že dolgo v medenični vstavi, z ritko trdno v materničnem vratu.
V torek sva s Klemenom prišla v porodnišnico, bila na UZ, zvedela da sta fanta težka približno 1950 (David) in 2100 (Luka). Hkrati smo se dogovorili, da rodim 29.11., ker pa nisem iz Ljubljane in se je G zavedala kako je s parkiranjem v bližini porodnišnice, nama je rekla, da naj dam kri, vodo in opravim CTG za carskega kar isti dan. Po vseh preiskavah sva imela namen iti kaj pojest, saj sem bila že precej lačna. Najprej sem šla na CTG, kjer je babica snemala samo enega fanta, zato sva bila poslana v Leonišče, da druga babica preveri ali je kak pilot pokvarjen, zakaj je posnet samo en fant. Odpravila sva se v Leonišče, kjer sem oddala kri in vodo. V porodnišnici grem zopet na CTG, kjer je bilo snemanje samo enega dvojčka odločitev babice. Tokrat smo snemali oba. Med snemanjem sem imela popadke, redne in precej boleče, ampak ni bilo časa opozoriti nobeno babico, ker so očitno imeli paniko. Sestre so klicale dežurne zdravnike, da je nekaj nereaktivno, pa ni nihče prišel. Vsake par minut so mene pogledale in ponovno klicale zdravnike. Ko me je odklopila sem seveda vprašala, saj imam krče (nisem hotela reči popadke, ker te ponavadi poučijo, da to ni to), pa mi je odvrnila, da sme imela popadke, naj počakam zunaj, da se me ne upa spustit domov, da se ne bom odprla in rodila na poti domov. CTG nesejo moji zdravnici in me po hitrem postopku sprejmejo na oddelek in zopet sem pristala lačna na bolnišnični prehrani.
Na oddelku sem zvedela, da je bila tista panika okoli mene, saj naj bi se otrokom med 10 minutnim snemanjem CTGja vsaj dvakrat spremenil pulz, moja dva pa sta imela nespremenjenega med mojimi precej močnimi popadki. Dvakrat na dan so mi snemali CTGje, pa so se popadki umirili, odprla se nisem, ker pa je bilo do poroda tako blizu, so se odločili, da bom do takrat kar v porodnišnici.
V soboto ponoči se mi je odluščil čep, ki pa ni je bil samo sluzast, nič krvav kot so zmeraj govorili. Podnevi sem sestro vprašala, če je to to, pa je rekla, da ja. Vedela sem, da se porod lahko začne v kratkem ali pa čez 14 dni. V nedeljo zjutraj sem klicala svojo mami, da ji voščim (tudi ona je dvojčica, ima brata). Po telefonu je seveda pojamrala, da ne upa več, da bi se fanta rodila na njen rojstni dan, pa sem ji povedala, da dneva še ni konec, se še lahko zgodi, saj se mi je včeraj odluščil čep. Njen odgovor je bil, o čem govoriš.
S cimro sva si privoščili turško kavo (jo nama je skuhala prijazna strežnica), pojedli kosilo, čez eno uro pa jaz začutim izcedek. Vstanem, da bom šla na wc in pred vrati se mi polije. Takoj nazaj na posteljo in klicat sestro, da mi je odtekla voda. Pridejo, kličejo v porodni blok, zbirajo moje stvari (na srečo sem večino prejšnji dan dala mojemu, saj sem vedela, da jih ne rabim), jaz pokličem bodočega očka, da se je začelo. Čez eno uro (ob dveh) smo šle v porodni blok, kjer pogledajo koliko sem odprta, povejo da 3 cm, potem pride moj, mi nastavijo CTG in me sprašujejo, če čutim popadke, jaz pa jim povem, da so samo malo močnejši krči, da sigurno morajo biti bolj boleči. Povejo mi, da na klistir še ne smem, saj se lahko zgodi, da se porod prehitro začne in jim rodim vaginalno, za carskega pa je potrebno vsaj 6 ur po obroku počakati. Ob treh v klistir sobo, ob štirih nazaj v porodno sobo, kjer sem bila cm več odprta in potem so se začeli pravi popadki. Ker nisem bila v materinski šoli, vprašam kako naj jih predihavam. Seveda jih na začetku nisem pravilno, kakšen vdih čez in dolg izdih, če pa sem se zakrčila. Ko sem se naučila, so bili seveda veliko bolj znosni in ne tako boleči. Ob petih sem bila odprta 6cm, vprašam koliko časa še, mi rečejo še dve uri, se mi je zazdelo še cela večnost, kar naenkrat pa je bil čas petnajst do šestih. Pride babica in me vpraša, če želim spinalni blok. Jaz povem, da seveda, če je možno, ona pa zakaj niste prej povedala, bi vi že pred dvema urama cartala. Vmes me še vprašajo, če me že kaj dol tišči pa na blato, povem da me, pa pravi babica, a tako vi samo še naprej predihavajte, nič potiskat. Po hitrem postopku mi dajo tri flaše glukoze, urinski kateter, jaz vmes predihavam popadke. Ni me bolelo, ko so me gledali koliko sme odprta, niti kateter, komaj sem čakala, da grem rodit. Ob 7 se prestavim na drugo posteljo in že šibamo v operacijsko. Me prosijo naj se prestavim na operacijsko mizo, pa sme bila bolj počasna, ker je bil popadek. Me vprašajo, če ne gre hitreje, povem da ima popadek, pa pravijo, zakaj ne rečem, saj niso tirani. Meni ni na pamet padlo, da bi kaj komplicirala, najlažje je bilo narediti, kar mi rečejo. Dobim injekcijo, se namestim, pa pride Pušenjak. Pripravijo moj trebuh, jaz debatiram s Pušenjakom, postavijo zavesico, me sprašujejo koliko še čutim, debata še kar teče, pa vprašam Pušenjaka, če bo kmalu zarezal, pa mi pove, da je prvi fant že na pol zunaj. Čez par trenutkov se je zaslišal jok, ga dvigne in ga vidim vsega krvavega mojega Davida. Sestra ga dvigne, ogrne v plenico in mi ga položi k glavi, v trenutku, ko sem ga ogovorila in poljubila, se je umiril, nato so ga odnesle, saj je se je v tem rodil že Luka. Poljubila sme še njega, nato pa so ga odpeljali k očku. Ta občutek neizmerne sreče, ko zagledaš svojega otroka, je nepopisen in vse je vredno tega.
In na koncu je še moja mami dobila najlepše darilo za rojstni dan.
Bianka (naša fanta imata šele danes tako težo kot imata tvoja ob porodu) in pika30 čestitke [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image].
|
|
|
|