snorlax
|
Joj, joj. Evo, sem zvečer zaspala zraven tamalega in sem se komaj prebila skozi vaše jezne poste. Da ne bom vsaki posebej odgovarjala in spet katero citirala, da ne bo hude jeze, bom odgovorila na splošno. 1. Zame je vedno bilo in bo udariti nekoga - ali dobi eno ali dve po riti, ali ga je kdo premlatil. Sicer je grozna razlika, ampak udarec je udarec, to je zame fizična kazen. Po mojem mnenju ne zaleže dolgoročno, morda tisti trenutek, ker se otrok prestraši reakcije staršev. Če je še premajhen, itak ne ve, zakaj jih je dobil, če je že večji in je že navajen batin, ga itak ne gane kaj dosti. Ker če bi zaleglo, bi ga udarili samo enkrat in bi veljalo za vedno. 2. Glede Gininih primerov. Res ne vem, kaj bi v dani situaciji naredila. Tepla vsekakor ne, ker nima haska. Kljub temu, da praviš, da so se starši posvečali in ukvarjali z otrokom, je moralo biti nekaj, kar je v otroku naredilo klik v glavi, da je postal takšen. Če delaš z otroci (če se ne motim, imaš tak poklic), potem ti mora biti jasno, da je puberteta itak eno težavno obdobje za otroka in za starše. V puberteti se vse tisto, kar veš, da deluje, vse tisto, kar je do sedaj funkioniralo, obrne na glavo. Govorim ti iz lastnih izkušen. Imam sina, ki bo star 14 let in ga že kakšno leto "meče". Hormoni norijo, mozolji kipijo, lebdi v zraku... Ampak ga razumem, čeprav je včasih hudo. V mojih očeh pa ni zdaj slab fant. Še vedno se zaveda, da se mora učit, da mora naredit v življenju nekaj iz sebe, čeprav je res, da se je težko spravit h knjigam, če misliš samo na to, če bo sošolka drugi dan opazila, da imaš nov pulover. Res je, ni več tiste slepe ubogljivosti, ko nekaj rečeš in je čez pet minut vse narejeno. Včasih je treba reči petkrat, ker prvič trikrat itak ne sliši, četrtič se mu zdi, da sem nekaj rekla, petič šele pride do možganov. Ja, normalno, da je treba rečt nazaj: "Pa zakaj moram spet pospravit sobo, saj je OK, saj sem jo prejšnji mesec, meni je tako OK." In potem moraš vztrajati in se pogovarjati že milijontič o istih stvareh. Tako kot pri enoletniku, ki se uči zadeti usta z žlico. In ja, to JE naporno, to JE težje, kot eno za uho ali po tazadnji. In res je tudi to, da se mi včasih zdi že noro, ko govorim ene in iste stvari vsak dan kot robot. Ampak ali si zato zasluži kazen, ali je zato slab otrok. NE. To je prehodno obdobje, ki vem, da bo minilo. Meni je važno, da vem, da je v srcu dober človek, da ne bo nikogar udaril, da se ne bo norčeval iz sošolke, ki je revna in nima "najkic". Kljub temu, da se včasih zgovarja, nikoli ne žali ali preklinja, kvečjemu je tisto "pa zakaj to, pa zakaj ono, pa zakaj moram..". Ne vem, res ne vem, s čim bi si zaslužil kazen. Moje kazni so na primer: "Dokler ne boš pospravil sobe, nesel smeti ven, pač ne boš šel v kino s prijatelji, kot si se dogovoril." Takrat je malo jeze, ampak naredi vse v 15 minutah, ker ve, da mislim resno. Ne vem, to zame ni psihično maltretiranje. To je kvečjemu šola za življenje, da si je priboljške v življenju treba prislužiti, ne padejo sami z neba. 3. in zadnjič. Vzgoja je težka stvar, o tem se vsi strinjamo. Prav tako se strinjamo, da smo različni starši in so različni otroci. Seveda so različne tudi naše vzgojne metode. Prav zato zaključujem s tem postom to debato, ker je to debata brez konca in kraja. Vsak zagovarja svoje stališče in pri tem ostaja. Zato nima smisla, da se prepiramo, kdo ima prav. Vsak naj vzgaja svoje otroke po svoji vesti, rezultati pa se bodo tako ali tako pokazali. Je pa tudi res to, da je razlika, kaj je za starša poreden otrok. Nekateri smo bolj tolerantni do otrokovih "napak", drugi manj. Meni je bistveno v življenju, da bo otrok zrasel v pošteno, delovno, zrelo, samozavestno odraslo osebo, ki zna spoštovati druge in sebe, vse ostalo je postranskega pomena. In za konec. Nekje sem prebrala. To, kako smo vzgojili svoje otroke, se ne pokaže v odnosu do nas, ampak v tem, kako oni ravnajo s svojimi otroki. Imejte se radi!
< Sporočilo je popravil snorlax -- 11.2.2006 6:03:46 >
_____________________________
LANI: - 18 KG LETOS: ????
|