Anonimen
|
Sem dolgo razmišljala, ali naj sploh odgovrim.
Če bom kdaj udarila svojega otroka, potem bo to največja napaka, ki jo lahko naredim v življenju. To govorim iz svojih lastnih izkušenj.
Med mano in bratom je šest let razlike, jaz sem bila pravi angelček v primerjavi z njim, pa vendar sem jih sama velikokrat dobila okoli ušes, po riti, pa tudi kakšna jezna brca je priletela. In mi ni bilo fajn. Dolgo semkot otrok sama pri sebi mislila, da sem si sama kriva, da sem bila poredna (ker sem npr. po nerodnosti, ne zanalašč polila kakav po tleh ) in sem si tepež zaslužila. Potem sem s časom spoznala, da moja starša nista dozorela svoji vlogi in je tepež samo posledica njunih frustracij, ker nista vedela, kako drugače ukrepat. Brat ni bil tepen niti enkrat, kljub vsem ekcesom, ki si jih je privoščil, starši so, iz moje izkušnje, ker so bili starejši in bolj zreli, pri njemu ukrepali povsem drugače. Pa to ne pomeni, da so mu popuščali. Ne, imela sva precej strogo vzgojo, le da so pri njemu uporabili druge vzgojne metode, kot pri meni. Je trajalo dlje in potrebno je bilo več pregovarjanja, kot pri meni, ampak na koncu so dosegli to, da je moj brat odrastel v samozavestnega, poštenega, delovnega moškega. Pri meni so "vzgojni udarci" dosegli to, da sem bila nesamozavestna, prestaršena, svojega mnenja nisem nikoli povedala. Potem sem šla na faks, bila sem relativno samostojna, danes mi ni problem povedat, kaj si mislim, samozavest je tudi tu, ker sem se zavedal, da za tepež nisem bila sama kriva. Z drugačnim pristopom k moji vzgoji mi ne bi bilo potrebno prvih nekaj let mojega odraslega življenja prebolevat moje strahove, temveč bi lahko že prej normalno živela. Ni mi bilo fajn, še posebej ne skozi najstniška leta. Tepež se je končal, ko sem imela kakih dvanajst let, ko se je spet pripravljala ena klofuta, zato, ker se glede določene zadeve nisem strinjala z očetom in je to jemal kot tipično najstniško odgovarjanje. Takrat sem se kar naenkrat postavila zase in sem mu rekla nekaj v smislu: "Ti kar udari, saj je to edino kar znaš. Nisi sposoben sprejmati drugačnega mnenja, tudi če stvar argumentiram in dokažem, da imam prav, boš to zakamufliral v odgovarjanje in klofuto)". Takrat sta se oba z mamo sesedla na kavč, se zamislila in nisem dobila nobenega udarca več. Prepričana sem, da mi ena ali dve čez rit ne bi škodovali, vendar ko to traja več let, nastanejo nepopravljive travme, ki se jih starši ne zavedajo, ker jim otroci tega ne bodo povedali!
Ko se danes pogovarjam z mamo o moji vzgoji, pove, da je bila to največja napaka v življenju, da si ne bo nikoli odpustila, ker ve, da bi lahko postopala drugače, a še ni bila dovolj zrela, potrpežljiva za kaj takega. Jaz sem ji odpustila, pozabila ne bom, da bo to vedno opomin meni. Danes se razumemo odlično.
Se strinjam, da je psihičnega nasilja več kot fizičnega in da ima lahko grozne posledice, vendar eno ne sme biti opravičilo za drugo. Tudi permisivne vzgoje je bistveno preveč, ko so otroci prepuščeni sami sebi. Meje morajo biti postavljene, starši morajo biti dosledni. Otroci so in vedno bodo iskali meje ter preizkušali starše, starši pa jim morajo meje postavit. Verjamem v to, da se lahko vzgaja tudi brez takega in drugačnega nasilja. Pravzaprav to vem, sem doživela in videla.
In še odgovor na vprašanje, kaj bi naredila, če bi otrok hotel politi kakav: če me po petih opozorilih še vedno ne bi poslušal, bi mu ga vzela in zlila v umivalnik. Očitno ga nima namena spit, se hoče z njim samo igrat, torej ga ne rabi.
< Sporočilo je popravil Ankica -- 10.2.2006 10:23:45 >
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. Tepla je mamo, zanalašč razbijala stvari, razmetavala, jezikala... V lavnem pravi hudiček. 
Ampak žal, veliko ljudi je kot fjakarski konj, nočejo videti, nočejo razumeti. 
, se afnal pri jedi, mi uničeval v stanovanju glih vse, kar bi mu prišlo pod roke. Vztrajam pri tem, da meje morajo biti. 
