Anonimen
|
Lep pozdrav vsem, ki ste mi odgovorili s svojim mnenjem. Vidim, da prevladujete tisti, ki menite naj še naprej vstrajava pri najini odločitvi... Včeraj je klicala moja draga tašča in naju zopet lepo vabila k njim. Po par neodg.klicih se je moj le oglasil... No, in potem sva se začela malo pogovarjat... Rekla sem si tako; če bo ON izrazil kakršnokoli željo po stikih z njimi, mu bom ustregla, ga podprla in požrla vse tiste besede,... drugače pa bolj ne kot ja. No, in sem začela spet tako malo po ovinkih, kaj si želi...če bi šel tam in tako naprej. Pa me je čudno pogledal češ kaj mi pa je?! Tako da sedaj zagotovo vem, da on, ki je njihov sin, nima niti najmanjšega namena stopit v tisto hišo. (sem vedla že prej, ker ni nikoli rekel da si želi, ampak sem pač še enkrat preverla, če se ni morda omehčal...) Rekel mi je da je sedaj zelo srečen, da sem jaz in najin edino kar si želi, kar ga osrečuje, vesela sva da smo vsi trije zdravi, da imamo kje spat (čeprav le v moji majhni sobici iz moje mladosti), nič drugo mu ni pomembno kot to. Ostale stvari ki se tičejo stanovanja se bodo pa že kasneje uredile. Nihče naju nikamor ne podi, ker po pravici povedano tudi nimamo sredstev za neko podnajemniško stanovanje. Sva se preveč zapufala zaradi prenavljanja tistih dveh bajt! Še danes nisva splezala na zeleno vejo. Komaj komaj se prebijeva skozi mesec s tem, da si zase ne privoščiva ničesar, na eno roko preštejem cunje ki sva si jih kupila v enem letu!!! GROZA, ne? Ta vloženi denar sva pa že nekako prebolela, ker nama največ pomeni mir, ki sva ga le našla. ( Ko bi šla z njim delat svojo hišo, bi ga bilo dovolj za parcelo in tudi hišo bi spravila pod streho...) Tudi nisva takšna, da bi se sedaj zaradi denarja z nekom vlekla po sodiščih. Naj jim bo v veselje. Vem, da vsi, ki so naju izpodili sedaj veliko trpijo. Morda celo bolj kot sva takrat midva... Če ne sedaj pa še bodo. Bog ne pozabi na takšne. Jih že počasi kaznuje... Včasih si mislim, naj bo On tisti, ki bo poskrbel da plačajo svoja dejanja. V to ne dvomim. Kaj bo v prihodnje vam težko rečem. Zagotovo pa vem, da bo potrebno veliko časa, da bo ( v kolikor sploh bo..., če bo...) naš odnos kolikor toliko normalen. Sploh pa se bo treba najprej lepo opravičit!!! Ne samo nama ampak tudi mojim staršem, ki so bili takrat zmerjani s cigani, mama da se je na hčerkini poroki (moji)spogledovala z vsemi možnimi moškimi, da je kradla iz njene hiše (enkrat ji je tašča podarila nekaj kosov blaga za šivat...seveda je dobila vse nazaj!), vsi moji iz družine so bili prasci,... vsem, čisto vsem, do zadnjega se bo opravičila, potem bomo pa šele videli kako in kaj, in če sploh! ( aja,... ste vedeli, da smo jim morali vrniti denar, ki sta nama ga za poroko vtaknila v kuverto kao za darilo? S tem, da nista bila sploh podpisana, kaj šel da bi noter napisala kakšen verz kot čestitko...) Spoštovala bom odločitev svojega moža, kajti to so vendarle njegovi starši in če se kdaj premisli oziroma omehča in jih spusti v bližino nas treh, ga bom podprla. Zaenkrat pa ostaja tako kot ji je takrat rekel; da ju ne bo nikoli spustil v bližino najinega otroka.
|