Anonimen
|
Nekaj strani nazaj sem že objavila zgodbo o moževih starših, o tem kako so nama grenili (zagrenili) življenje. Zopet potrebujem vašo pomoč...
Naj napišem še enkrat;
2 DNI po najini poroki sva bila dobesedno izterana iz hiše njegovih staršev, kjer sva pred poroko leto dni vsi skupaj živeli (dokaj normalno) s trani tašče.(Tast je slučajno delal...) Bil je takšen prepir, tako naju je podila, da sva se v strahu da nama kaj ne naredi, zaklenila v sobo in poklicala policijo. Ko je prišla policija, se je od sramu in na najino srečo zaklenila v WC, midva pa sva ta čas spokala VSE VSE najine stvari, poklicala kolega da nama je posodil kombi in šla za vedno iz te  hiše.
No, med tem prepirom nama je izrekla marsikaj; meni da sem ****, ****, da sem spala na njeni postelji (kar seveda ni res-posteljo si je moj kupil sam s svojim denarjem), da me je ona hranila (nikoli ni kupla nič za v hladilnik, ženska sploh ne kuha, mož ji je totalno shiran), jaz sem skuhala ko sem prišla po 16. uri domov ( s tem, da je bila ženska doma!!!) in smo potem lepo vsi skupaj jedli. Da o premetavanju najine spalnice niti ne govorim.... vse to je napisano NA GROBO...
Njemu, NJENEMU SINU pa, da obžaluje dan, ko se je rodil ( nikoli svojih staršev ni imel za svoje starše, ker se enostavno niso tako obnašali, sam si je služil denar poleg šole z delom na raznih kmetijah za avtobus v OŠ! ...in vse tako dalje...) GROZA GROZA kaj vse sva slišala v tistem dnevu! Ampak to še ni vse...
ZAKAJ JE TAKO ZNORELA? Ker jima nisva dovolila, da nama solita pamet s svojimi glupimi idejami za najino poroko! Tudi moji starši niso popolnoma nič sodelovali, pa še s to razliko, da sta onadva normalna! Midva sva poroko totalno sama zoorganizirala, ker sva jo tudi sama plačala! No, spokalo je že pred poroko, samo ji je moj zabičal, naj mu na dan poroke ne dela nobenih scen. Da jo samo vidite na slikah! (Na čisto vseh gleda v tla...) po poroki pa ta šok.
Itak nisva nameravala živet tam, takoj po poroki (v najkrajšem možnem času) bi se bila preselila v kakšno stanovanje. Midva budali sva pa še toliko denarja vlagala v tisto bajto, da mi gre kr na bruhanje ko se spomnem. Vso novo pohištvo, beljenje, gips plošče,... ker je bilo seveda že od začetka vsem rečeno ( iz dragih ust moje drage tašče), da bo ta hiša najina, onadva pa bosta šla prenavljat hišo pri njenih starših, kamor sva zbežala takrat 2.dan po najini poroki.
Ta bajturina ni imela niti wc-ja, ne kopalnice, ne ogrevanja, ne lijaka ( umivala sva se pri sosedih) 2 DNI PO POROKI! Vse to sva bila pripravljena pretrpeti, samo da imava mir. Nisva ga še imela. Hodila sta za nama blejat na naju, dokler ju nista sosedje in pa stari starši spodili. ( To je bilo za povrh obdobje mojega 1.tromesečja nosečnosti...) No, kasneje sta dala mir. Pred tem, sta nama pripeljala za nama še najine stvari, vse, čisto vse, kar je ostalo od naju v tisti bajti ( vsebino koša iz kopalnice, polno vložkov in tamponov, palč za ušesa... - vse to sta lepo stresla pred nama na dvorišče pred hišo)... ne morem vam povedat koliko solza sva takrat pretočila.
Ne, ni še konec...na koncu sta še stara starša obrnila kontra naju, tako da nama niso hoteli prepisat te bajturine, katero sva z vsem denarjem od poroke prenovila! Vložila pol leta najinih plač + delo + živci.... V pol leta si nisva privoščila niti enih posranih novih gat! Nič, popolnoma nič za naju, samo da bo hiša čimprej kolikor toliko urejena za življenje ( čas naju je preganjal, ker sem bila že precej noseča) Stara jima je natvezila, da sva tam samo zato, ker jih misliva izterat iz tega dvorišča (oni živijo v hiši posebaj), da bodo ostali na cesti... vsi vemo da to ni bil najin namen, šla sva tam, ker so naju takrat z odprtimi rokami sprejeli in ker smo se res super razumeli.
No, in sva se tudi tukaj obrisala izpod nosa. Tudi tukaj naju je njena stara na koncu že zmerjala z raznimi kletvicami, pa klicarla policijo, da jo želimo izterat iz njene hiše, celo policiji naju je prijavila, da smo jo hoteli ubit! Seveda se ji je smejala vsa vas, ampak trpeli smo pa vseeno.
Mož je bil že z eno nogo v Lj-Polje ( mirili smo ga z apaurini), jaz živčna, noseča, večkrat sem pomislila na samomor. Ko so za to izvedeli moji starši so znoreli, naj čimprej izginemo iz tistega mesta in pridemo živet k njima. ( Z njimi se pa oba zelo dobro razumemo in sedaj trenutno živimo skupaj, dokler si ne opomoreva od tolikih kreditov in da pričakava to najino detece v miru)
Slabo mi je že ko to vse pišem... Naj še enkrat povdarim, da je to le del vsega, kar sva v zadnjem pol leta doživela!
Ampak se nisva nikoli skregala, vedno je mož potegnil z mano, ko sta njegova starša govorila tiste grozne besede čez mene, so ga morali sosedje držati, drugače vam povem, da je bil zmožen tudi ubiti. Sreča, da nisva bila takrat sama. Še danes je najina veza čudovita, vse to je utrdilo najino vez, ljubiva se neizmerno.
Prihaja najin otrok...sedaj se stvari menjajo... KAJ MISLITE? Ja, moja draga tašča in tast nama skačeta v rit. Vabita naju na kosilo k njim v tisto hišo od koder smo bili izterani, pa celo sva dobila ponudbo naj prideva nazaj!!!
Ni šans. Zaenkrat sva oba še vedno ''trmasta'' in ne odgovarjava na njihove klice. Krščanka sem, pa jima ne morem odpustit. Tudi enkrat se nama nista opravičila!!! Obnašata se kot da ni bilo nič. Peče ju vest in strah ju je, ker vedo da ne bova dovolila, da vidijo otroka, niti jima ne bova dala blizu.
Če bi jima odpustila in jima dovolila stike z otrokom, bi bilo to samo zato, ker so po eni strani to vendar njegovi starši in otrok pač njihov vnuček,...ampak ne morem. težko je...
Tudi mož razmišlja enako, samo je še bolj trmast kot jaz...
Kaj naj narediva? Je to, da sva se odločila, da nimata nobenih stikov z otrokom (tudi mi med sabo jih nimamo) preveč sebično od naju?
Moji starši naju nekako napeljujejo na to pač, da je treba v življenju marsikaj pretrpet ( radi bi, da ima njihov zet, ki ga imajo radi kot svojega sina - bili zraven, ko se ga je lastna mati odpovedala...) tudi koga od svojih ob sebi, ker ima sedaj le mene, najinega še nerojenega otroka, moje starše, vse le moje, z njegove strani pa le prijatelje...
Jočem še danes ko se spomnem.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
