bena
|
Pozdravljene oktoberke!
Je minilo že kar nekaj mesecev odkar sem zadnjič klepetala z vami po RR. Od takrat se je zgodilo marsikaj, najpomembnejše pa je, da sem postala mamica sončka po imenu Lan. Pa čeprav bo Lan star že 12 tednov, kljub temu mislim, da še ni prepozno z vami deliti moje porodne izkušnje.
Vse skupaj se je začelo 6. oktobra ob 17.45 uri. Z bodočim atijem sva bila ravno na poznem kosilu v eni izmed mariborskih špageterij, ko me je začelo tako čudno tiščat lulat. Vstala sem se ter se napotila proti WC-ju, ko mi je sredi poti tja kar naenkrat steklo nekaj toplega med nogami. Ne vem, ali me je bolj zagrabila panika, ali pa sem bila čisto fertig zaradi sramu. Si predstavljate, da ti voda odteče sredi gostinskega lokala? Takoj sem poklicala dragega in mu povedala, kaj se je zgodilo. Ta je hitro stekel v avto po jakno, da sem si jo zavezala okrog ta zadnje, da se ni tako videlo, pa sva plačala ter hitro na avtocesto proti Celju.
Moram še povedati, da me je razpok mehurja total presenetil, saj sem imela PDP šele 23.10, torej čez 17 dni. Poleg tega pa mi je ginekolog en teden prej pri ultrazvočnem pregledu ugotovil, da je otrok manjši za en teden, torej sem bila noseča šele 36 tednov.
Ko sva prispela do celjske porodnišnice, so me v porodnem bloku najprej poslali na tuširanje, potem pa so mi opravili še CTG. Ker sem bila odprta šele kakšna 2 cm, popadkov pa še nobenih, so me dali na ginekološki oddelek (na porodnem ni bilo proste nadstandardne sobe), kjer sem čakala, da dobim redne popadke na 5 min. Mojega dragega sem v vmesnem času poslala domov, da mi je šel iskat osebnih stvari. V sobi sem nato dobila popadki, ki pa so bili zelo slabi, mogoče malo bolj boleči kot menstrualni krči. Okrog 11.00 zvečer so nato bili popadki redni na 5 minut, vendar prav nič boleči. Kljub temu sem poklicala sestro, ki me je peljala na CTG. Ginekologinja je ponovno pogledala koliko sem odprta. Čeprav še vedno nisem bila odprta za porodno sobo, me je kljub temu poslala tja, glede na to, da je bila noč in ne bi rabila vsake toliko iz sobe hoditi na CTG. Povedala mi je, da če do jutra ne bodo popadki močnejši, mi bodo sprožili porod. V porodno sobo sem tako prišla ob 23.30. Na poti tja sem poklicala dragega ter mu sporočila, da lahko pride v porodnišnico. Pridružil se mi je okrog 1 h zjutraj. V porodni sobi so popadki postali redkejši, saj sem jih imela na 15 minut, pa tudi nič kaj niso boleli. To je trajalo nekje do 4.00 zjutarj. Vmes sva se z dragim pogovarjala in malo celo zadremala. Po 4.00 uri pa so nato popadki postajali vedno pogostejši in vse bolj boleči. Okrog 5.30 so bili že obupno boleči in sem sama pri sebi že prosila, naj se to čimprej konča. Babica je ugotovila, da sem se že precej odprla. Ker nisem mogla več ležati, sem se vstala ter hodila sem in tja po porodni, kolikor so mi to dopuščali kabli od CTG. Z mano se je dogajalo vse mogoče. Izmenično me je polivala vročina, pa spet spreletaval mraz. Postalo mi je zelo slabo tako, da sem bruhala. Po tem mi babica več ni dovolila vstati s postelje, da se mi ne bi zvrtelo. Okrog 7. ure zjutraj me je ponovno pregledal ginekolog. Takrat sem bila odprta 7 cm, pa tudi glavica je bila že zelo nizko. Povedal mi je, da mi bodo porod pospešili z umetnimi popadki. Še pred tem so mi dali antibiotik, da bi preprečili morebitne okužbe, glede na to, da mi je odtekla plodovnica. Umetne popadki sem tako dobila nekaj čez pol osmo zjutraj. Hkrati so mi dali tudi protibolečinska sredstva tako, da sem bila čisto omotična in zaspana in so bili popadki manj boleči, kot bi sicer bili. Med popadki me je kar zmanjkovalo in bi zaspala, če me ni bi naslednji popadel spet vrgel pokonci. Ko sem že mislila, da bom umrla od bolečin, so mi kar naekrat rekli, da lahko potiskam. Tik pred koncem, ko je bila glavica že precej zunaj, pa mi je zmanjkalo moči, zato mi je pri tem pomagala ena od babic, ki se mi je z roko naslonila na trebuh in mi tako pomagala iztisniti mojega srčka. Kar naenkrat je nekaj toplega dobesedno izkočilo iz mene in že sem zaslišala jok. Ko sem prvič zagledala najinega otročička, so me oblile solze. Bil je tako majhen, pa čisto vijolično - modre barve. Še predno je ati prerezal popkovnico, so mi ga babice pod spalno srajco položile na prsa in ni besed, ki bi lahko opisale moje občutke, ko me je najino detece prvič pogledalo. Babice so najinega fantka obrisale, nato pa ga je pregledala pediatrinja ki je nekoliko skalila najino veselje, saj je bila zaskrbljena, ker je Lan imel začetno dihalno krizo. Lanovo gestacijsko starost je namreč ocenila na 36 tednov (2810 g in 48 cm) ter nama povedala, da bo iz previdnosti moral v inkubator. Kljub temu so nama Lana za začetek pustili v porodni sobi, da sva se prvič podojila in pocartala. Tam smo skupaj ostali okrog 5 ur. Mene so nato prepeljali na porodni oddelek, Lana pa na oddelek za neonatalno nego. Ker meni še niso dovolili vstati, je nato pediatrinja prišla po dragega in ga odpeljala k Lanu, da mu je pokazala kje leži. Proti večeru so tudi meni dovolili vstati in skupaj z dragim sva nato šla pogledat najino detece. Še vedno me oblijejo solze, ko se spomnin trenutka, ko sem Lana prvič zagledala ležati tako majhnega, nebogljenega in čisto samega v inkubatorju. Pri srcu me je kar stisnilo, solze pa so mi tekle v potokih. Moj me je tolažil, da z njim ni nič kaj narobe, da je v inkubatorju le iz previdnosti. K sreči Lan inkubatorja več ni potreboval že naslednje jutro, ko so ga preselili v ogrevano posteljico. Lan je bil vseh 6 dni, kar sva bila v porodnišnici na oddelku za neonatalno nego, saj je dobil tudi zlatenico. Jaz pa sem ga hodila tja dol, vsake tri ure dojit. Pa si predstavljajte, kako je to bilo naporno, ko sem bila vsa razbolela od poroda in so me skeleli šivi.
Ko so mi nato šesti dan zjutraj prišli povedat, da je z Lanom vse o.k. in da bova lahko šla domov, me je zagrabila panika, saj Lana do takrat še niti enkrat nisem previla, in sem se bala, da ga sama doma ne bom vedela negovati kot je treba. Pa je bila bojazen povsem odveč, saj sem po dveh dneh bila že prava profesionalka, kot da bi to bil že moj peti otrok.
Čeprav je Lan tretiran kot nedonošenček, se lepo razvija in pridova na teži. Pri nekoliko manj kot 12 tednih tehta že več kot 5,5 kg. Je pravi sonček in najlepše darilo, ki sem ga kdaj dobila za rojstni dan. Rodil se je en dan pred mojim rojstnim dnevom. Naslednje leto praznujeva skupaj!
Zdaj tudi sama vem, da je roditi novo življenje res najlepše trpljenje.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
pa mocna je tut tolk da je za znoret... baje je to normalno za prvo M... 
OK, zdravje naju se drzi, on sicer malce pokasljuje, samo ni panike... mene pa tudi kak dan prime bolece grlo, sam to ni nic... 
, 
bodo letos praznovali 1.rojstni dan! Si predstavljete???? 
, potem je pojedel in naprej sladko zapancal... 
... kapljice ne pomagajo, moram poskusit druge, danes sva se z njimi borila od 16.30 do 20.30, ko je koncno zaspal... sem bila ze cist na koncu, on pa tudi .... 
Čez dan ne spi, ker se zvija in napenja. Vidi se mu, da je zaspan, a zaradi bolečin ne more. Meni se trga srce. Cel dan ga nosimo po rokah. Sama ne uspem narediti praktično nič razen nekaj pranja plenic in to je to. Zase sploh nimam časa. Vse je na hitro. V ogledalo se sploh ne upam pogledat 
.. ni hotel piti mleka, smo bili spet bolj na caju... jutri moram poklicati pediatra, ce je to normalno 
