Amour
|
N23OK, pri nama je bilo ravno kontra. En kup mojih prijateljic je zanosilo z IVF, ene prvič, ene šele v 5. ali kasnejšem postopku, nekatere celo v tujini. Ker nisva več rosno mlada (37), naju je malce postalo strah, kako in kaj. Pa sva se lotila. Najprej sva pošlihtala moje težavice, ki so bile res minimalne (sem že pisala o izcedkih ipd)., mi pa je dala G vedeti, da nisva več najmlajša, vendar je bila zelo vzpodbudna (sicer tudi strokovnjakinja za neplodnost, zato najbrž tudi ni odlašala, ko sem se oglasila lani konec maja prvič pri njej zaradi mojih mini težavic). Pri nama je bil minus tudi to, da je on res veliko odsoten in da je bilo ujeti O pravi čudež ... na koncu nama je ratalo v 5. rundi. Je komentirala ena od prijateljic, ki se je prvič res matrala in matrala, da zanosi (in ji zdaj v drugo še ne uspe), da je to skoraj tako, kot če bi nala ob normalnem življenju uspelo zanositi v prvo Hočem reči, da so vsaj mene (za moške itak vemo, da se ne sekirajo, dokler se nekaj slabega ne zgodi njim) te težave prijateljic toliko napsihirale, da sem rabila kar nekaj časa, da sem sama pri sebi sklenila nek notranji dogovor, kaj je OK in kaj ni. Sem si postavila okvir: grem h G, rešiva moje težave, si vzameva čas do konca 2016, da zanosim, če do takrat ne - PANIKA. In ker sem se ravnala po tem okviru, me tudi M ni potrla v tistih neuspelih 4 rundah. Ok, valda, bila sem razočarana, a sem si rekla, glej, toliko in toliko si stara, vidita se malo, veš, kje je še konec 2016 in koliko časa še imaš ... Mogoče ti bo lažje, če si postaviš točke, po katerih se boš ravnala: pregled pri G, koliko časa si vzameta, kako boš ravnala, če takrat in takrat ne bo nič, kdaj boš začela razmišljati o dodatnih vitaminih, ... (moram pa reči, da je bila G manj "potrpežljiva" , ko sem bila v začetku oktobra pri njej na neke vrste kontroli in dobila naprej dabroston, mi je rekla, da se moram januarja 2016 oglasiti pri njej in da bodo oba poslali na nadaljnje preiskave, če do takrat ne zanosim)
|