|
nejcko -> RE: Trump - bo prvi ali ne? (22.10.2016 22:57:20)
|
Popopolnoma se strinjam, da pufanje v nedogled ne vodi nikamor. Ampak to pufanje forsira kapital, ker ima sam od tega največjo korist. In tudi "krizo" povzroči kapital, največkrat z neko računico zadaj ali pa vsaj s figo v žepu.
Prav tako je seveda pomembno vprašanje, kam gre denar, ki si ga nekdo, neka država sposodi. No, meni je vseeno mnogo bolj sprejemljivo, da se tak denar vloži v življenje, v ljudi, torej v socialo, kot v trpljenje in smrt, beri orožje.
Vsi pa vemo, da se večina tega denarja razgubi po raznih birokratskih kanalih, ki jih vsi tako radi poimenujemo javna uprava/sektor, pa čeprav dobro vemo, v kateri del le-tega se kanalizirajo največje vsote.
Tudi sama nimam nič proti kapitalizmu in EU. Tudi meni je mnogo bolj ugodno!!! da lahko potujem kamorkoli, da lahko kupim karkoli kjerkoli. Mi pa ni bilo nič hudega tudi v socializmu. Ker nikoli nisem bila nek hiper potrošnik, mi pač ni bilo panike se 2x letno zapeljati do trsta po kavbojke in čevlje ... pravzaprav mi je bil to nek ritual, nek dogodek, doživljaj, cel žur. Prav veselila sem se tega. Danes smo ljudje pa naveličani, nič nas več ne spravi v dobro voljo, samo še jamramo in vse nam je odveč ... že to, da Hoferja nimamo pred nosom.
No, edini plus kapitalizma zame je, da lahko v vsakem hipu kupim kavo, evo, to pa res, to mi je pa neprecenljivo [sm=smiley36.gif]
Torej, kapitalizem je čisto ok. Ima svoje pluse in minuse, kot jih ima vsak sistem in vsaka ideologija. Prav tako ima svoje pluse in minuse socializem. Vztrajati za vsako ceno zgolj pri enem, pa je zame osebno totalna stagnacija. Da se da združiti dobre elemente kapitalizma in socializma je dokazano. Zakaj bi torej nekdo za vsako ceno vztrajal pri ortodoksni ideji. Ortodoksnost je v svojem bistvu skrajnost, skrajnost pa nikoli ne pomeni napredka.
Nekoč je socializem šel v svojo skrajno, ortodoksno smer - komunizem. In klavrno propadel.
Danes kapitalizem sili v svojo najbolj skrajno, ortodoksno smer. Ne vemo, kaj se bo iz vsega izcimilo, ampak kot pravi zdrava kmečka pamet, da nobena skrajnost ni dobra niti zdrava, lahko pričakujemo, da se tudi ta skrajni kapitalizem za večino ljudi ne bo dobro končal.
In ne, ne gre za apriori nasprotovanje kapitalizmu, ampak gre za nasprotovanje njegovi skrajni, sprevrženi obliki. Ki ni dobra.
Tudi fašizem in nacizem sta imela čisto ok začetne ideje - delavske pravice - pa sta se oba izrodila v svojo najbolj skrajno sprevrženo obliko.
Tako nacizem kot fašizem nista želela biti del t. i. marxistične ideologije (komunizma), sta za idejno podstat vzela del le-te (socializem). Nista se deklarirala kot ideologija, pa čeprav sta se obnašala povsem enako kot vsaka ideologija - kdor ni z nami, je naš sovražnik.
Tomaž Mastnak se fajn vpraša: kdo je bolj nevaren, tisti, ki ve, da ima neka ideološka prepričanja, ali tisti, ki jih ima, pa ne ve, da je tisto, kar govori, pač zelo jasna ideologija? Še več: ali mar obstaja večji uspeh za neko ideologijo kot ustvariti sledilce, ki izpolnjujejo veliko idejo, pri tem pa se tega svojega sledenja ne zavedajo – celo imajo občutek, da se je vse skupaj porodilo v njihovi glavi? (kopiram iz Mladine)
Torej to, kar se gre zdaj kapitalizem, je neka skrajna pot, je sicer ortodoksna, pa vendar najbolj skrajna različica prvotne ide(ologi)je. Najbolj tipično za take skrajno-izme je prav to, da vse tiste, ki se slepo ne podrejajo, imenuješ za zagovornike neke diametralno nasprotne ide(ologi)je.
Tudi nacisti so rekli - kdor ima za prijatelja samo enega Žida, je sovražnik nemškega naroda.
Meje so tanke. Tudi danes.
Lep primer je multikulti ideologija. Temljeječa na ideologiji človekovih pravic. Ki je zašla v popolno skrajnost in ima vsakega, ki izrazi najmanjši dvom v njeno pravilnost, za največjega sovražnika, fašista, nacista, ksenofoba ... ni da ni.
Torej, moj moto je: kapitalizem da, toda previdno. Socializem da, toda previdno. Nobene skrajnosti. Najti srednjo pot, ki bo najboljša možna pot za VEČINO ljudi.
Se pa zavedam, prekleto dobro se zavedam, da živimo v času, ko nekaj velja samo skrajnost. In tega me je strah.
|
|
|
|