Svojemu otroku nisem več kos

Svojemu otroku nisem več kos (Polna verzija)

Forum >> [Otrok] >> Vzgoja

Sporočilo

JASNA D -> Svojemu otroku nisem več kos (21.9.2005 10:56:15)
Imam zelo "zahtevnega" dvoletnika in "normalno" enoletnico. Dvoletnik se je razvil v pravo malo pošast, za kar sva največ kriva sama z možem. Stvari so šle tako daleč, da nas spodnji sosedje pokličejo zvečer in nam UPRAVIČENO razložijo, da se pod nami ne da več živet. Stvar je namreč v tem, da mali totalno podivja, počne seveda stvari, ki jih ne sme (predvsem zato, ker so nevarne) in zaradi prepovedi totalno znori. Meče stvari, se meče na tla, mlati okoli sebe vse kar mu pride pod roke, grize, ščipa, lasa, poleg pa se tako grozno dere, da te sploh ne sliši, kaj mu govoriš. Metode ignoriranja in preusmeritve pozornosti ne zaležejo več - še pred dobrimi tremi tedni so. Bilo je celo tako hudo, da sem poskusila z "metodo mrzle vode" - rezultat katastrofa - še večje tuljenje in ostalo kar spada zraven. Enostavno ne vem več, kaj in kako naj se lotim te težave. Mož noče ničesar slišati o strokovni pomoči, sama pa mimo moža tudi ne bi rada šla do strokovnjakov. Zadnji dnevi so pa itak bili katastrofa - zunaj non stop dež, tako da se že zdivjati nima kje. Sestrico moramo čuvati vsako milisekundo pred njim, ker bi jo drugače resno poškodoval. Sedaj jo že hoče davit in z glavo jo buta ob tla..... Tudi v vrtcu je agresiven, vendar pravijo, da še ni tako hudo. Kaj mi je storiti? Verjetno najprej vztrajati pri doslednosti in predvsem doseči enotnost pri vzgoji z možem, pri katerem ima potuho (recimo, ko ima svoj izpad in kriči, ga odpeljem ali odnesem v njegovo sobo, ga položim na peno in mu razložim, da ko se bo nehal dret, lahko pride ven. Vsake toliko, ga vprašam, če se je pomiril in če greva na primer risat, kuhat ali kaj jaz vem kaj, on pa še bolj kriči. Potem "pomaga" mož, ki ga seveda pripelje nazaj k nam v dnevno in štorija se ponavlja v nedogled). Sosednje upravičeno kličejo in verjamem, da jim je postalo življenje pod nami neznosno. Za nameček se me je lotila še neka viroza in zdaj sem počasi na tem, da obupam nad sinkom. Ker pa je za njim tu še sestrica, za katero je tudi treba poskrbeti, se ne morem posvetiti samo in izključno sinu. Ker je takšen, kakršen je, tudi sama z njima popoldan nikamor ne morem - niti na igrišče. Ta mala pa je tudi že prerasla stopnjo, ko je lahko sedela v vozičku in bila pridna. Na igriču pa na oba ne morem pazit, ker je ta velik prevelik divjak in preveč agresiven do drugih in mu moram biti za ritjo, da koga ne "obdela". Se opravičujem za tole dolgo pisanje. Jasna

CUKRČEK -> Svojemu otroku nisem več kos (21.9.2005 11:03:17)
Ojoj, to je pa kar hudo SIcer nimam takih izkušenj, ker je moja hči zelo priden otrok toda mislim, da bi se prvo kot prvo morala vidva z možem pogovorit. In sicer o njegovi potuhi. Mislim, da bi morala oba trdo prijet mulca in ne , da mu oče potuho daje in tebi spodbija avtoriteto.

Katyj -> Svojemu otroku nisem več kos (21.9.2005 11:11:56)
Pri naju sicer ni tako hudo. Vendar ima zadnje čase odbobje, ko mu kaj prepovem, da vrže prvo stvar, ki mu pride pod roke ob tla in joka ali pa me udari. Star je 20 mesecev. Tudi jaz nisem vedala kaj naj naredim. Veliko sem se pogovarjala s kolegico, ki je imela podobne težave. In je rekla, da naj v njem poiščem dobre stvari in jih pohvalim in ne samo slabo. Da se obrestuje (njena hči je šla tako daleč, da je v spanju govorila, te bom udarla - mamico). Ena od možnosti. Pri njej je palilo. Druga je, da si prebereš knjigo (ne vem točno naslova nekako tako) Z otrokom lahko sodelujemo Tretja je pa ta, da mož ne sme dajati potuhe sinu. Če si mu ti dala kazen je on ne sme preklicati in obratno. To je za otroka stresno. Nočem bit pametna. Toda tako sem sama svoje starše prinašala okrog. Če je mami rekla ne je bil ne. Ker se pa z očetom nista pogovorila je on rekel da. Superca. Pa smo šli. Otrok zelo hitro pogrunta kako pa kaj. Tako, da mislim, da se morata z možem pogovoriti. Upam ,da sem kaj pomagala z nasveti. LP K

Anonimen -> Svojemu otroku nisem več kos (21.9.2005 11:14:48)
Nimam tovrstnih izkušenj, ampak sem prepričana, da je to vzorec vedenja, ki se ponavlja pri družinah z otroci s tako majhno razliko v letih in da to ni nič neobičajnega. Zato o tem gotovo ogromno vedo strokovnjaki, ki se s tem ukvarjajo vsakodnevno. Jaz bi koga vprašala. Saj ne da bi pa vas zdaj tretirali, kot da ste odpovedali pri vzgoji ali pa kot da je otrok kaj drugačen od ostalih, v slabšalnem smislu, ampak čisto preprosto lahko dajo kakšen pameten nasvet, kako učinkovito ukrepati. Obstajajo razlage, ukrepi, prijemi, preizkušeni in ustaljeni, kako ravnati v takih primerih. Kakšni so, mi ne vemo, strokovnjaki, ki se s tem ukvarjajo, pa. Zato bi jaz poskusila moža o tem osvestiti. On se govoto počuti ogroženega v smislu, da zdaj ste pa vi odpovedali pri vzgoji. Ampak ni tako. To se tako hitro lahko vsakemu pripeti, še okoli se dvakrat ne obrneš, pa si že sam v podobni situaciji. Mogoče njega to tudi ne zadane toliko kot tebe, ker pač manj časa preživi skupaj z otrokoma in zanj to ni tako zelo naporno. V glavnem, najprej se poskušaj pogovoriti z njim, potem pa le pojdita po kakšen pameten nasvet. Če pa ne bo hotel iti, pa pojdi sama. Za pomoč, ko si v stiski, pa vendarle lahko zaprosiš brez njegovega "dovoljenja", če ti že rame ne ponudi.

JASNA D -> Svojemu otroku nisem več kos (21.9.2005 11:15:57)
Punce hvala, teoretično tudi jaz vem, da je pogovor z možem prva stvar. Verjemite mi, da je pogovor na to temo vsak dan na tapeti. Mož pravi, da sem jaz prestroga in pretrda - da nimam srca..... Rezultat se pa že vidi. O pohvalah pa samo to - mulca pohvalimo že za take "malenkosti", da bi vas srat pritisnilo, če bi videle , vse samo z namenom, da bi ga vzpodbudili k pozitivnemu.... Se vrnem, ko zrihtam ta malo, ki joče... Jasna

muki1 -> Svojemu otroku nisem več kos (21.9.2005 11:24:37)
Mislim, da je prezgodaj, da bi govorili o trdem prijemanju dvoletnega mulca. HALO? Če imaš možnost,pelji punčko čez dan kam v varstvo in se v celoti posvetiti malemu razgrajaču. Morda ga muči ljubosumje, ko tako obdeluje sestrico. Če je dvoleten malček tako agresiven, ga po moje nekaj pesti in to izraža z agresivnostjo. Razlika med malčoma je zelo mala in mogoče je jezen, ker nima toliko od staršev, kot bi mu pripadalo, če bi bil še sam.

Anonimen -> Svojemu otroku nisem več kos (21.9.2005 11:24:39)
ja definitivno je treba najprej vzgojit desca. ker to da vsak tuli v svoj rog nikamor ne pelje. js bi na tvojem mestu če mož ne bi bil pripravljen spremenit načina delovanja popokala tamalo in šla nekam za en teden pa nej ga vzgaja en teden on sam. mogoče bo spoznal kako naporno je non stop letat za njim in ga mirit. očitno mu tega zdej ni treba. kej več ne bom pametna ker nimam in upam ne bom imela teh izkušenj. vem pa da mehka roka pri takem otroku ne pomaga kaj dosti. žal! lp, lara

KODA -> Svojemu otroku nisem več kos (21.9.2005 11:31:04)
Podobno je bilo pri nas.Mislim da je to ena vrsta faze odraščanja.Zdaj sta stara 5 in 3 leta.Je malo bolje.Ko pa je bil tamali star 1 leto,ga je tastarejši tudi ugriznil,porinil,mu z rok pulil igrače...,da ne govorim o divjanju.Zdaj samo čakam,da mi bo ta spodnja soseda začela zvoniti,ker se mi zvečer nočeta spravit vposteljo.Skačeta tako da bi človek mislil da je potres.Najbolj divja sta pa takrat ko je slabo vreme,ko ne moreta ven.Včasih imam občutek,kot bi mi dajala kontra na moje zahteve in besede.Glede vzgoje bodita kolikor se da enotna.Midva z možem se trudiva,da bi bila.Tudi meni je že bilo nerodno na igrišču,ko so se vsi razbežali navse konce.Te čisto razumem. Lep pozdrav!

Anonimen -> Svojemu otroku nisem več kos (21.9.2005 11:34:34)
Moje mnenje je: Potrebno se bo pogovorit z partnerjem in uskladit vzgojo.Vem da je v teoriji lahko govorit,težko pa je besede spravit v prakso.Je pa kot berem nujno potrebno za blagor vaše družine. Drugič pa je potrebna za sina strokovna pomoč.Hiperaktiven otrok je in nujno potrebuje pomoč.

Marogica -> Svojemu otroku nisem več kos (21.9.2005 11:35:32)
Jasna D, kot prvo bi se morala pogovoriti z možem in si zadati iste " smernice" vzgoje. Ker to je največja napaka, ki jo starši lahko delajo(delamo)-eden črno, drugi belo. Seveda se otrok dere v sobi, ko pa ve, da ga bo ati prišel iskat. Tu sva midva z možem "eno". Zato tega dretja ni. Drugo se mi zdi, da tvoj ta večji kaže na ta naćin ljubosumje, ker se trenutno veš ukvarjaš s ta malo-ker se pač moraš. To se bo moral naučiti akceptirati. Vendar pa si moraš vzeti na dan vsaj pol ure do 1 ure časa samo za njega in mu to dati vedeti. Takrat naj ima mož ta manjšo ali kdo drug, vendar se vsedi za mizo ali v njegovo sobico in se igraj oz. ukvarjaj samo z njim. Kajti jaz imam občutek, da sinko s svojim obnašanjem hoče pritegniti pozornost, kar je z njegovega vidika tudi razumljivo. Če mu boš dala vedeti, da si pol ure samo "njegova", mu bo zopet zrasla samozavest. Kajti dveletnemu otroku to težko dopoveš na drugačen način. Mi smo v teh dnevih odšli v Habakuk plavat, pa ta večjemu se dala zaposlitev-pomagal mi je kuhat (za to je tvoj seveda premali), lahko pa mu daš krpico in ti "pomije" posodo ali kaj podobnega-v glavenm bo dobil občutek, da je koristen in da ga mama "obrajta". Vendar pa kljub vsemu ostani v tvojih okvirih dosledna, kajti te meje potrebuje vsak otrok. Upam, da bo ta faza kaj kmalu prešla.

JASNA D -> Svojemu otroku nisem več kos (21.9.2005 11:42:49)
Ekola, sem nazaj. Mož je dober oče, skrbi za otroka in se jima posveča maksimalno, kolikor le lahko. Poleg tega, da dela cele dneve, pogosto tudi ponoči (danes je prišel spat ob 05.10, vstal je ob 06.57), ves ostali čas nameni otrokoma. Če ostane še kaj energije, pridem na vrsto tudi jaz . Le pri tem, je tako trd, da je groza - predlagala sem mu, da pridobiva mnenja dveh, treh specialistov..., pa nič. Trdi, da z otrokom ni nič narobe. Jaz se s tem strinjam in pravim, da je nekaj hudo narobe z NAJINO vzgojo otrok. On pa ne, ne in ne. Včasih padajao hude besede in grde obtožbe, za katere je potem itak obema žal, stvari pa ostajajo na mrtvi točki oz. se poslabšujejeo. Zdi se mi, da bi bilo katastrofalno, če bi sama šla do specialistov, vsak dan, ki ga izgubimo pri reševanju teh težav, pa veliko šteje.... Ta velik je od 8 do 15. -ih v vrtcu, tako da so kritični popoldnevi, predvsem večeri. Da o tem, kako hodimo spat, sploh ne razlagam, ampak tu je za sinka zaslužen predvsem ati, ki se je omehčal, ko je sinko bil bolan. To je pa že druga zgodba....Jaz imam pa maslo na glavi, kar se ta male in njenega (ne)spanja ponoči tiče....Pa, da ne bo pomote, navadila sem se na nespanje, ampak pri enem letu, se res ne rabi več cartat na tri ure.... Rezime - CELA FAMILIJA JE RAZŠTELANA, POTREBNE BODO KORENITE SPREMEMBE!!! Jasna

NinKa -> Svojemu otroku nisem več kos (21.9.2005 11:48:10)
Ja, mi je malo poznano, sicer ne tako hudo, ampak naš 20 mesečnik, ko mu kaj prepoveš začne metat stvari v steno, se dela "francoza", ko mu kaj rečeš.....eh, sama sem prepričana v to, da je samo faza.....z možem na čase uporabljava metodo preusmerjanja pozornosti, čeprav opažam, da je skapiral kaj hočema dosečt s tem. Glede kakršnega koli kaznovanja pa nastopava enotno. Če ga krega mož, mu pustim da opravi, isto je če se jaz kregam nanj - pa saj ni kreganje, bolj dopovedovanje ali kakšna prepoved. Sva zmenjena, da če se v tistem trenutku ne strinjava ostaneva tiho, pa si potem poveva, da ne bo mali mislil, da nisva enotna. Pa deluje....

JASNA D -> Svojemu otroku nisem več kos (21.9.2005 11:48:14)
Marogica - sem pisala tako dolgo, da tvojega posta še nisem videla - delam točno tako, kot si mi svetovala. Dejansko se s sinom ukvarjam dosti več, kot s ta malo, čeprav je ona ves čas z mano. Vem, da je ljubosumje glavni vzrok njegovega obnašanja. Edino, kar se s ta malo ukvarjam v času njegove prisotnosti je hranjenje in previjanje. Poskušam tudi z "igrami", kjer lahko vključim oba. Najraje plešeta in "pojeta". Pa ne pridem nikamor, ker ko ga piči, ne zaleže nič, ampak res popolnoma nič. Popoldan se ne ukvarjam z nobenim gospodinjskim delom, tako da sem cela na razpolago predvsem njemu, pa čeprav je kuhinja svinjak, kopalnica mokra in tako dalje. To pač počaka na večer ali naslednji dopoldan.... Res sem že rahlo obupala.... Jasna

Marogica -> Svojemu otroku nisem več kos (21.9.2005 11:57:21)
Tukaj tudi nobena ne trdi, da tvoj mož ni dober oče, gre pač za doslednost v vzgoji. Zaradi mene lahko vse noči prebedi in se še bolj posveča otrokom, vendar pa to ni vzgojno. On je dober starš-oče, ni pa vzojen, kar se kaže pri obnašanju otroka. Daj tvojemu možu za prebrat te poste, da če se že ne moreta pogovarjati o tem oz. se skregata (čeprav se vsi kdaj, da ne boš mislila, da imamo mi "pravljico" doma), potem pa naj le-te bere. To, da bi šla sama iskat strokovno pomoč-to bo pomagalo samo tebi. Ne bo pa pomagalo vajinemu odnosu, pa tudi vzgoji otrok ne. Praviš, da je mož "mehek", odkar je bil ta mali bolan. Kaj pa sedaj? je otrok zdrav? Če je, ga je treba obravnavati kot zdravega otroka. Ni vsak otrok takoj hiperaktiven, kadar se meče ob tla in je agresiven. Dostikrat so vzroki čisto kje drugje. Tudi mismo imeli takšnega "divjaka", pa sem mislila, da je hiperaktiven. Ne, naš je zdrav, ki seveda uveljavlja svojo voljo (konec koncev je tudi samostojna osebnost). Pa ne misli, da meni kdaj lasje ne stojijo pokonci, da o živcih ne govorim. Vendar vem, da je naš Bor v osnovi dober fantek. Sem prepričana, da je tudi tvoj sinko prijeten, živ fantek.

muki1 -> Svojemu otroku nisem več kos (21.9.2005 12:01:03)
To se tako hitro lahko vsakemu pripeti, še okoli se dvakrat ne obrneš, pa si že sam v podobni situaciji.

Marogica -> Svojemu otroku nisem več kos (21.9.2005 12:01:24)
Tudi moj post je prišel "vmes". Še enkrat-ne z obema- SAMO Z NJIM POL URE!!!!! Očitno še eni taki-tudi mi popoldan, ne delamo nič drugega, kot se ukvarjamo z otroki, da o stanovanju sploh ne govorim. Še na srečo, da nisem tako "picajzlasta" oz. pač stran pogledam, kadar me nered moti. Si pa res tudi jaz vzamem čas samo za Bora, včasih je dovolj, da "predelava" Cicidoja, pa je dovolj.

muki1 -> Svojemu otroku nisem več kos (21.9.2005 12:02:08)
Ej, zdaj sem zasrala, sem to citirala splišni, pa še eno debato sem udarila, pa je zdaj ni nikjer. Mater sem zabita.

JASNA D -> Svojemu otroku nisem več kos (21.9.2005 12:05:18)
Marogica - najino razmišljanje je pa že hecno identično. Kot, da bi brala moje misli. Edino česar ne "upam" narediti je to, da mu dam tole za prebrat, čeprav mu verjetno bom - in to še danes. Zaradi RR smo imeli cel halo v familiji, ker sem se lani oktobra "pritoževala" čez njegovo mamo, svojo pa "poveličevala". Ampak, verjetno bom zopet "pasja" in mu bom tole branje dala na mizo. Bomo videli, kakšna bo reakcija. In ja, strinjam se, najin otrok ni "bolan", le meje preizkuša in hvata bližnjice in seveda koristi najina nesoglasja. Vzgojiteljice pravijo, da je presneto brihten za svojo starost in zelo zahteven otrok. Bodo že vedele, saj imajo več izkušenj, kot jaz. Hvala še enkrat, vsem! Jasna

Anonimen -> Svojemu otroku nisem več kos (21.9.2005 12:18:59)
S tem, da bi šla sama do strokovnjaka, sem mislila na to, da bi ti on razložil, kako in kaj, ti pa bi to potem "v vato zavito" prenesla možu. Saj človek, ko sliši nekaj, kar noče, se najprej aprioru temu upre, vendar mu ostane v podzavesti in gotovo se enkrat ozre vase in zadevo premlje, da pride do tega, da se stvari res lahko olajšajo, če poslušamo kakšen nasvet. Predvsem pa mu razloži, da nihče ni naredil ničesar narobe, da je on dober oče in ti si dobra mati. Tudi z vajino vzgojo ni nič narobe, samo obstajajo "prijami", ki pri otroku "zaležejo" na neboleč način, otroku pomagajo. Vidva mu morata pomagati in edino tako mu lahko. Da se pogovorita z nekom, ki ve kako. Nekako mu razloži v smislu, da obstajajo razne finte, o katerih vama lahko povejo ljudje, ki zanje vedo. Z vajinim otrokom seveda ni nič narobe, pa vendar, a misliš, da je njemu fino, ko se tako obnaša? A mož mogoče misli, da mu je? Gotovo mu ni, gotovo se ne počuti dobro v svoji koži, zato pa reagira tako, kot reagira. Pa bi se lahko bolje počutil, samo nekdo vama mora povedati, kaj in kako lahko k temu pripomoreta.

Marogica -> Svojemu otroku nisem več kos (21.9.2005 12:22:17)
Jasna D, ti mu kar daj za prebrat, saj ti nisi nič slabega o njem pisala, temveč me, ostale (oz. vsaj jaz). Me smo te "nesramnice", ki si upamo tako pisat. Pa saj se ne poznamo, pa čeprav smo iz MB. Je pa res, da tudi jaz ne mislim nič slabega o tvojem možu, temveč o njegovi vzgoji, kajti tudi midva sva imela na začetku podobne "vaje". Jaz sem vedno izpadla pred otroki "zmaj" in to samo zato, ker sem dosledna, mož pa je bolj mehek. Seveda se zgodi še sedaj, da nisva istega mnenja, vendar se to pogovarjava kasneje, da naju otrok ne sliši. Sem pa mnenja, da je v familiji vedno nekdo, ki je bolj grozen kot pa ta drugi. Tako pač je. Je pa res, da se vse enkrat povrne. Jaz se samo spomnin, kako sem gledala na starša, ki je bil bolj dosleden. Oba sem imela rada, vendar je bil prisoten večji respekt, pa še kregala sem se s tistim manj, ker sem vedela, kje so meje. V bistvu sva imela oba lažjo oz. enostavnješo situacijo. A za to je potrebno trdo delo "vzgojiteljev-staršev". p.s. pa vreme se bo tudi izboljšalo,če ne pa mu obuj škornje, dežne hlače in plašč in -gremo po lužah. Tako delamo mi. To mu je večje veselje kot pa ne vem kakšna igrača.

JASNA D -> Svojemu otroku nisem več kos (21.9.2005 12:37:09)
Sva bila z možekom pravkar na liniji in upam, da si bo popoldan vzel fraj, tako da jo mahnemo nekam. Razmišljam, da bi ta malo poturila tašči, pa greva samo z njim na "prosto" - po tri rezervne komplete za preoblečt, dežne pripomočke, pa marš vun..... Bomo videli, kako bo... Drugače pa smo tudi že prakticirali te "urice samo zanj", brez skrbi. V dvoje, v troje... Zdaj mislim, da bi bilo potrebno spodnje sosede povabit na kavo in pojasniti težave, ki jih imamao in se nekako zmenit......Grem pucat naš svinjak, da ne bo sosede kap, če bo sploh hotela prit, ker je bil možek včeraj malo nesramen in ji je v telefon zabrusil, če ga naj za radiator priveže. pa z lepilnim trakom usta zamaši, potem pa je kar odložil.... Jasna

Anonimen -> Svojemu otroku nisem več kos (21.9.2005 12:43:08)
Imava 20 mesecev starega sina. Midva sva se skupaj odločila, da ga ob vsakem takem izsiljevanju posediva na pručko v kotu. Tam mora sedeti, dokler se ne umiri. Zaenkrat zaleže. Tudi metal se mi je po tleh, doma in zunaj. Takrat sem ga enostavno pustila ležat in šla dalje, hkrati pa mu rekla "PA, pa.". Ti ne veš, kako hitro se je pobral. Potem sem mu razložila kratko in jedrnato, da mami ne more in naj mi da roko, da greva dalje. Sedaj pri meni tega ne dela več. Pri njem pa še občasno. Točni pa ve, pri katerem lahko kaj uveljavi. LP Nataša

Anonimen -> Svojemu otroku nisem več kos (21.9.2005 12:43:21)
Pa ni vsak otrok, ki se "drugače" obnaša hiperaktiven, dejte ga no srat. Jasna, te še kako razumem, iz lastnih izkušenj, ko sem tudi sama pomislila na možnost HA. Sicer imam samo enega, ampak mi je ravno pri taki starosti kot je tvoj zdaj, dal precej misliti. S podobnim obnašanjem in včasih tudi uničevanjem - recimo je kar zmetal stvari iz mize ali pa komaj čakal, da je prišel kakšen otrook k njemu, da ga je lahko ali butnil ali uščiupnil. In verjemi, da v tistih časih tudi meni ni bilo prijetno hoditi po igriščih in non stop stati mu za ritjo, da mu ne bi roka ušla proti kakšnemu otroku. Še danes ne vem, kaj je bilo takrat narobe, da je bil tak divjak, ampak danes je boljše, 100% boljše, tako da jaz tukaj mislim, da gre za eno res zoprno razvojno fazo, ki pa ni nujno, da doleti prav vsakega otroka. No, takrat smo ga dajali na ohlajanje, sedet na stopnice, to mu je bila in mu je še vedno najhujša kazen. Sicer tam ni zdržal svoji dve minuti, ampak sem ga vedno znova vračala nazaj na stopnice, da je vendarle dojel, da je nekaj naredil narobe. Ker, porkamadona, ne moreš pa kar sredi dnevne sobe z mize pomesti krožnike ali kozarce!!! Kot rečeno, je tole večinoma mimo, le včasih ga še prime. Npr. zadnjič je iz lepega miru izpred računalniške mize, kjer je gledal risanko, prijel krožnik in ga vrgel na tla, da se je rrazbil Itak. Ja, pa kaj naj? Povem, razložim, dopovedujem...amapak saj pravim, to je danes res zelo zelo redek primer, no ja, morda eden na pol leta ali pa še manj. In veš kaj razmišljam, da je pri našem tudi zraven: utrujenost. Prav zdaj zadnjič, ko je vrgel krožnik po tleh je bil utrujen, zaspan, vem da je bil, ker je bila tudi že njegova ura za spanje, pa smo nekaj zavlačevali. A pa tvoj otrok dovolj spi? Ni morda tudi on utrujen? In koneckoncev bi jaz na tvojem mestu naredila takole: manjšega otroka bi dala popoldne možu, fantka bi vzela s sabo - ali v gozd, na travnik, kjer bosta sama s seboj. Dobesedno, sama s seboj, kjer se bo lahko drl, vpil, jokal, če mu kaj ne bo po godu. Pol ure, ura na dan in ni vrag, da se ga ne bi prijel kakšen "nasvet od mame", ki ga bo dobil v tem času, ko bo "samo njegova."

JASNA D -> Svojemu otroku nisem več kos (21.9.2005 12:55:31)
Albina - hvala za tvoje razmišljanje. Utrujenost je tudi vzrok, seveda, ker premalo spi. Zvečer pa muke isusove, ko je treba spat. Pa da ne pišem vseh ceremonij......glede uspavanja. Hudič je le, ker si popoldan možek ne more vzeti vsak dan fraj..... Drugače, pa sva že šetala po gozdu, travniku, ob vodi, ki jo ima zelo rad...., pa kaj ko mu nikdar ni dovolj, mož pa tudi ne more vsak dan izostajat z dela, že itak sem jaz brezposelna.... - no bre službe, posla imam dovolj . Pa še to - mali bo pravi gobar!!!! Čisto na mamico. Jasna

Anonimen -> Svojemu otroku nisem več kos (21.9.2005 13:01:56)
Diagnozo-hiperaktivnost ne morem postaviti ne jaz ne nihče,ki se ne spozna na to al bina. Samo kar sem prebrala vse kar se tiče obnašanja no kar je Jasna razložila,je značajski del hiperaktivnosti.(prebrala v knjigi) Nikakor pa nisem jaz kompetentna,da bi določila diagnozo.Za to so pač diagnostiki-psiholog,psihiater. Je pa tako,da starš pač poskusi vse tudi skrajnosti,da bi pravilno vzgojil otroka mu pomagal.

Stran: [1] 2 3 Naslednja stran > >>