|
Gina -> RE: Svojemu otroku nisem več kos (24.9.2005 17:44:30)
|
Saj ne vem, kje naj začnem. Na nek način te popolnoma razumem, ker lahko mirno rečem, da sem sama podobno ravnala, dokler mi ni butnilo skozi možgane, da imam takega izkoriščanja dovolj. Zdelo se mi je, da imajo knjige prav, da je treba z otroki res samo prijazno ravnat, pa da moramo biti njihovi "prijatelji". ZGREŠENO! Ponavadi je določen procent otrok zelo bistrih in zelo jasno odločenih, da marsikaj hočejo. Ta "hočejo" potem peljejo čez trupla. Oni vidijo sebe in zahtevajo svoje ugodnosti. Seveda pa življenje niso le ugodnosti. Življenje so tudi obveznosti. Tvoja obveznost je skrbeti za otroke, furati naprej dom, družino....otrokova "obveznost" pa je iti spat ob normalni uri, obnašati se tako, da je sprejemljivo tudi sosedom, ne kričati in podobne osnove normalnega vedenja.
V bistvu imaš prav, ko rečeš, da ne veš več, kako. Jaz bi ti najprej rekla takole: sebe nimaš nič rada. V bistvu si razdvojena med tem, ali prav delaš z otrokom ali ne, otrok pa dela po svoje in odločen je, da bo delal tako še naprej, čez trupla hoče svoje, saj vsakič ko kriči, ali še bolj kriči, doseže svoje. VSAKIČ! On ve, da bo dosegel svoje in prav nič se mu ne smiliš. Vseeno mu je zate. Ti pa se hkrati počutiš krivo, če bi ga majčkeno prizadela. Če ti zahtevaš svoje, je čisto vseeno, če se on slabo počuti!!!! Važno je, da dolgoročno dosežeš svoj cilj. In tvoj cilj je, da te neha izkoriščati in da se začne obnašati v mejah sprejemljivega. Še enkrat: vseeno je, če se medtem on slabo počuti. Tako se bo počutil samo 3x, ti pa se boš, če tega ne boš naredila, slabo počutila še toliko časa, dokler ti ne bo prišlo do možganov, da ne moreš več. Vse to je le bitka za prevlado. Zdaj zmaguje otrok. A ne vidiš tega? In ti si tista, ki mora postaviti meje, otrok se ne bo sam od sebe umiril, zakaj le?! In tisto, da obdobje mine, je lari fari. Ja, otroci se malo umirijo, pa spet izbruhnejo, pa se malo umirijo, pa spet izbruhnejo, obdobja imajo. Samo tisti otroci, ki so tako zelo bistri in ki tako zelo dobro vedo kaj hočejo, ne postanejo kar naenkrat mamine ovčke. Ni v njihovem karakterju. Imam eno tako doma. Celo življenje jih je treba zelo močno usmerjati in postavljati meje. najprej pa moraš otroku prepovedat dreti se. Zakaj mu to pustiš? Ko se boš odločila, da te ne bo več j. v glavo (oprosti izrazu, ampak enako se je meni godilo, zato se komot vživim v situacijo), bo nehal, ker bo vedel, da nikamor ne pride. Poleg tega se taki otroci ne počutijo varne, ko so brez mej. Zakaj hudiča mu greš po mleko, ko gre spat? Se ti smili, da je lačen? Daj no mir. Spat gre in pika in nobene pijače in vstajanja več. Amen. To je samo preizkušanje, koliko časa te lahko nateg...., koliko časa lahko zavlačuje situacijo, ti pa padeš na finto vsako noč. Ko boš dovolj zmatrana, ko bodo minila leta, se boš tega zavedla. Ali pa se odloči zdaj, da imaš dovolj. Ne počuti se krivo, nisi ničesar kriva, razen da otroku zavoljo ljubega miru popuščaš. Še enkrat: najprej mu nikoli in nikdar ne dovoli več, da se dere kot lev. Halo! A si ti njegov ventil ali kaj? A bo potem celo življenje tulil nate, samo zmeraj bolj in bolj, pa naredil kaj samo zaradi pohvale? Ne, to ne gre. Zahtevati moraš svoje in pika. Otrok to rabi. Samo odločit se moraš. Imeti se moraš rada in imeti moraš otroka dovolj rada, da vidiš, da ni v njegovo dobro, da mu vse popustiš. S tem, ko mu popustiš, mu delaš slabo. Vsakič, ko popustiš, mu narediš škodo, samo zavedaš se ne tega. In otrok te bo ubogal, ko se boš ti tako odločila. Vse je v energiji. Otrok čuti, ali resno misliš ali pa ima še 1 % možnosti. In če je samo 1% možnosti, če samo 1% nisi prepričana v to, kar delaš, bo še poskušal, verjemi mi. tako je z bistrimi in hkrati odločnimi otroki.
Je pa res, da vsi otroci niso taki. Nekateri so bolj prestrašeni, pa jih ni treba tako zelo na odločno postavit h pravilom. Čwe pa otrok ni prestrašen, pa imaš ti težjo nalogo, ampak verjami mi, se splača sebe vzeti v roke, pa hkrati verjeti, da bo vse dobro. In za posledico boš imela krasnega otroka, ki bo v življenju še vedno ogromno dosegel, več kot večina ljudi, saj bo še vedno neustrašen, pa hkrati mu boš postavila dovolj vrednot, da bo zmogel skozi kolesje življenja, ki zahteva določeno mero prilagajanja kulture, da sploh lahko kaj dosežeš. Kombinacija je zmagovalna, samo zate morda zdajle naporna. Ampak jaz verjamem, da ti bo uspelo.
Glede moža - če ne moreš z njim, pojdi preko njega. Bog pomagaj. če veš kaj je dobro za otroka, on pa se tega ne zaveda, mu ne moreš in ne smeš popustit. Je pa res ta pot še toliko težja, samo nikar se ne pusti. Ne smeš škodit otroku s popuščanjem tam, kjer ni opravičila.
Pa ne jezi se name, če sem bila zelo odkrita. Verjamem, da ti bo uspelo, meni je, pa imam tudi zelo dolgo "lajtngo".
|
|
|
|
