Svojemu otroku nisem več kos

Svojemu otroku nisem več kos (Polna verzija)

Forum >> [Otrok] >> Vzgoja

Sporočilo

Anonimen -> Svojemu otroku nisem več kos (21.9.2005 13:05:48)
Ja no, saj zato pa, neva, da se ne dviga nepotrebna panika, kot sem jo jaz. No, ne ravno panike, ampak skrbi pa kar precej. Ampak ni, ni HA, je pač živahen otrok, zvedav, radoveden, nagajiv, morda malo bolj kot ostali. Tako pač je.

Anonimen -> Svojemu otroku nisem več kos (21.9.2005 13:09:41)
Aja hiperaktivnost NI!!bolezen je trenutna vedenjska motnja,ki se jo z potpežljivostjo da premagat. Samo tolko v vednost,s tem pa ne trdim,da je Jasnin sinek hiperaktiven.

nejcko -> Svojemu otroku nisem več kos (21.9.2005 13:26:18)
Jaz bi se kar strinjala z Al bino. Verjetno gre res bolj za obdobje kot kaj drugega. Tudi jaz imam nenormalno napornega sina, ki mi je v v prvih treh letih svojega življenja izcuzal vse živce, kar sem jih premogla. Bil je nenormalno destruktiven, divji, glasen, na momente agresiven. Itak pa sama akcija, akcija, akcija. Zame ni bilo hujšega kot tisti tedni, ko je mož delal popoldne, saj sem vedela, da me čakajo ubijalski popoldnevi s sinom. Že povsem nervozna in prestrašena sem šla po njega v vrtec, v pričakovanju, kaj vse groznega se bo dogajalo tisto popoldne. Jasna, jaz sem včasih jokala od nemoči. Resnično. Na nek način lahko rečem, da sem se bala biti sama s svojim lastnim otrokom. Lani sem rodila in sin je seveda bil ljubosumen, kar je izražal na vse mogoče načine (ne vem, če so moje poste prenesli iz stare RR; malo poglej). Vedela sem, da nekaj moram storiti, ker me je dejansko situacija doma ubijala. Tudi midva z možem nisva imela najbolj usklajene vzgoje, zato sem se povsem samoiciativno odločila, da grem na delavnice o vzgoji iskrivih otrok. Tam sem spoznala in se naučila v prvi vrsti razumeti sebe, nato pa še otroka. Moram reči, da so se stvari začele kmalu obračati na bolje, čeprav niti najmanj nisem bila dosledna pri izvajanju vseh vzgojinih prijemov, ki so nam jih ponudili na delavnicah. Tudi moža sem seznanila s tem, ampak on še danes dela bolj po svoje in ima svoj prav o vzgoji. Kakorkoli - moram reči, da so se pri nas stvari precej umirile. Sin bo kmalu star 4 leta in dejansko kar občutim, kako se spreminja. Postaja bolj zrel. Saj ima še vedno svoje momente in kakšen dan sem tudi jaz na robu živčnega zloma, ampak v glavnini pa lahko rečem, da so stvari v mejah normale - no, o konstantnem cufanju med sinom in tamalo pa kdaj drugič. Torej jaz bi rekla takole: obdobje med 2. in 3. letom je tudi po mnenju večine strokovnjakov za starše najbolj naporno in jaz sem se o tem prepričala na lastni koži. No, pri nas je bilo od sinovega rojstva pa do 3,5 leta grozljivo, potem pa se stvari unesejo. Res pa je tudi, da bolj ko otrok čuti, da je npr. mama povsem znervirana, zadirčna, sitna, skratka v ku***, bolj bo nemogoč tudi sam. Vem, da se je v takih situacijah nečloveško naporno pripraviti do nekega skuliranega stanja, ampak se splača potruditi. Ker se povrne z dokaj umirjenim družinskim popoldnevom, ki se po navadi prelevi tudi v prijeten večer in mirno noč. Srečno!

KIRA -> Svojemu otroku nisem več kos (21.9.2005 13:26:21)
uh, to je pa hudo, sočustvujem s tabo. upam, da ne bom nikol v tvoji koži. kolkor sem razbrala, je glavni krivec mož, ker spodkopava tvojo avtoriteto. na tvojem mestu bi si poiskala strokovno pomoč, pa če je on za to ali ne. si morda gledala Super nanny na RTL? takih primerov je blo tam cel kup. RES bi bilo po mojem najbolje, da čimprej poiščeš kakšno svetovalko, ki ima izkušnje na tem področju, drgač ti zadeva zna uit z vajeti.

MarijaPo -> Svojemu otroku nisem več kos (21.9.2005 13:29:45)
Zivjo Punce, tale tema je kar zaskrbljujoca. Skusala sem iz nacina pisanja in Jasninega razmisljanja razbrat v cem je drugacna od ostalih mamic in zakaj ima take probleme. Kot ste ze vse ugotovile, verjetno zaradi nesoglasja z mozem. Morda bi res samo neomajana doslednost pomagala temu otroku. Spomnim se, da je naju s sestro mama vzgajala v nekaterih smislih zelo strogo. Ce je npr. na cesti srecala prijateljico, se je z njo 1/2 ure pogovarjala in midve sva pridno stali zraven in cakali da mine. Doma je bilo veliko vec dovoljeno in to sva vedeli in sva tudi zato lazje potrpeli tiste pol ure, ki je mami veliko pomenila. Enkrat je moja sestra hotela s starsi in njunima prijateljema igrat tarok, ceprav se ga v 5 ne da igrat in ceprav je bila mnogo premajhna, da bi dojela to igro. Ni in ni hotela nehat tezit, samo sebe je tako znervirala, da je zacela bruhat. Mama jo je postavila v WC, ji tja prinesla deko in blazino in jo zaklenila tja. Meni se je zdel to izjemno drasticen ukrep in zato tudi sama nisem nikoli zahtevala nekaj, kar sem vedela, da ne bom dobila, ali pa da ni prav. Mislim, da so ljudje vcasih prevec prijazni do svojih otrok in to otroci izrabijo v napacne namene. Zal s prijaznost ni prava pot. Skusajte otroke razveselit s svojo pozornostjo in casom, ne s pospuscanjem. Ne vem pa, ce to pomaga. Jasna, upam, da se vam bo ta problem resil cim prej in cim ugodneje.

Marogica -> Svojemu otroku nisem več kos (21.9.2005 15:00:53)
Hiperkativnost se dostikrat uporablja za otroke, ki so živi in za svoja leta "zelo hitri" in posledično tudi nestrpni(beri agresivni na nek način). Mi laiki takoj mislimo, da je otrok hiperkativen. Tudi jaz sem za svojega pri 1,5 oz 2 letih tako mislila in vprašala pediatrinjo, ki mi je rekla, da pri našem Boru ni tako, ampak kot sem zgoraj opisala. Drugače pa imajo zdravniki hiperkativnost za bolezen, kjer se pojavljajo še drugi znaki (ne samo, da je otrok živ) in se zdravi. Super ideja Jasna-za danes popoldan, pa tudi to z sosedi, mogoče res ne bi bilo slabo, da jih povabite in jim prikažete situacijo takšno kot je. Tudi za njih ni enostavno, če vedno poslušajo to "dretje" in hrup in v bistvu ne vedo zakaj gre. Tako pa bodo vsaj razumeli(ali pa poskušali razumeti) in si mogoče kupili čepke za v ušesa ( ,no malo šale mora biti, pri tej resni temi). lep popoldan vam želim

JASNA D -> Svojemu otroku nisem več kos (21.9.2005 15:05:02)
Ta mala je pravkar zaspala, mulo pa bo vsak čas na vratih. Se najemo, potem pa, upam, odbrzimo ven. Bom še poročala na tej temi, kako nam gre. Držite pesti, da bo mož "poslušal" in "slišal", sin pa se malo umiril, če ne bo cela štala. Jasna

JASNA D -> Svojemu otroku nisem več kos (21.9.2005 22:24:54)
Kratko poročilo: Bila z malim zunaj (sama jaz in on) 1,25 ure. Nato sva vzela še ta malo, smo bili skupaj še 0,75 ure. Šli not, se najedli, umili in šli spat. Tu pa se grozljivka zopet začne....... Ta mali je bil "na uspavanju" od 20.25 do 21.35, ta mala je sicer zaspala nekje ob 20.30, nakar jo je ta mali s svojim huronskim dretjem uspel zburdit ob 21.14. Ker nič ni zaleglo, sem jo pustila jokat - od 21.55 do 22.10, ko sem slišala še zadnje momlanje. Zdaj pa me čakajo trije stroji opranega perila - za zložit in speglat. Meni se bo zmešalo..... Jasna

Marogica -> Svojemu otroku nisem več kos (21.9.2005 22:39:49)
JasnaD, pa kakšno uspavanje neki? Kako pa to izgleda? Si enostavno ne znam predstavljat. Mi najkasneje ob 20.30 spimo (ta manjši ob ca 19.30-20.00, ta večji pa nekje do 20.30). Pa ne rečt, da sem srečnica, sem ga pustila, tudi par dni jokat, da se je navadil. Vendar je vse skupaj trajo 3 dni, začeli pa smo pri 4 mesecih. Od nekje 6 mesecev spimo celo noč, vsak v svoji sobi, v temi, ob glasbi. Ja, ti nič ne zavidam.....

JASNA D -> Svojemu otroku nisem več kos (21.9.2005 22:56:22)
Marogica - mali je prvič celo noč prespal šele pri 11.-ih mesecih po večmesečnih prepirih kako mora iti spat....zgodbo si verjetno znaš razložiti sama. Lepo je spal do februarja letos, ko je zbolel, naprej pa sem pisala že zgoraj.... Uspavanje pa zgleda tako, da najprej polubčka mamico in sestrico, reče pa-pa in lahko noč, prime fotra za rokico in gresta delat aja-aja. Po minuti ali dveh se iz sobe slzaslišijo prvi bojni kriki - ati ne, ne. Potem malo tišine, pa "ati čaja", čez 15 sekund "ati mleka". Ker seveda nadebudni oče ustreže svojemu sinku, se to vleče in vleče, dokler zopet huronsko dretje "mami, mami, mamiiiiiii". Se z možem zamenjava, mama mu z močnim tonom pove, da je sedaj dovolj, da že vsi spijo (od zajčkov, koz, babic, tet, stricev), da bova prebrala pravljico ("bere" sam knjigico za Lahko noč - tisto iz blaga) in šla spat. Potem izsiljuje mamo, ki ne popusti, se huronsko dere ati, ati. Mama ima vsega poln kufer, pove še ta staremu, da se ne bo več ukvarjala s tem, ker ga je on tako navadil. Itak pa moram k ta mali, ker se dere, ker jo je mulec zbudil..... Ta malo sem pa danes pustila jokat dovolj dolgo, da je omagala - ko sem jo šla "prečekirat" je spala v posteljici sede, naslonjena na ograjo, kot kakšen pijanec Ker sem fotoapart posodila, sem jo posnela s kamero. Jasna

Marogica -> Svojemu otroku nisem več kos (21.9.2005 23:26:25)
Te občudujem in se sprašujem od kod jemlješ to energijo in voljo. Mene bi že zdavnaj sezulo (psihično in fizično). Sama se ob 20.30 počutim, kot da bi zaključila šiht-konec za danes, pa eno kavico, pa cigareto, pa pred Tv ali raćunalnik, "špijon" je vklopljen, vendar tiho do 6.30 zjutraj. Pa mi je še to zgodaj, ker sem ponočnjak. Kaj spita v isti sobici ali imata vsak svojo?

JASNA D -> Svojemu otroku nisem več kos (21.9.2005 23:34:55)
Marko spi v svoji sobi, ta mala v najini spalni niši (pregrajena dnevna soba - drsna vrata). Idealno bi bilo, če bi imela še eno malo luknjo, da bi v "prehodnem" obdobju lahko tudi Ivana spala v svoji. Potem pa ju itak imam namen dat skupaj, ko bi oba "potegnila" čez noč, da ne bi zbujala drug drugega. Ma ja, ampak nekateri še vedno nič ne razumejo.....So imeli sami bolj "pridne" otroke, pa jim nič ni jasno. Jasna

Marogica -> Svojemu otroku nisem več kos (21.9.2005 23:46:52)
Oprosti, jaz bi ga pustila dreti. Brez čaja, pa žejen, pa to, pa ono. Vse bi opravila prej, pa konec. S sosedi pa bi se zmenila, da bo 3 dni drenje ali pa bi to naredila, ko jih ne bi bilo doma. Verjemi mi, 3 noči-ampak vztrajno (ti in MOŽ) ne iti več v sobo. Vem grozno je, ko slišiš svojega otroka jokat, vendar se splača-dolgoročno gledano. Pa tudi otrok uvidi, da vaju ne more več "fintirat". Ta večjemu se je pred ca. 6 mes redno dogajalo, da je pri koslilu naredil tri grižljaje in je moral lulat. Ok, je šel en teden, pa drugi, pa tretji-vedno isto. Potem sem se pa razkurila in ko mi je naslednjič enako naredil, sem mu rekla, da lahko lula, ampak kar tu pri mizi. To pa on noče, on bi šel na wc. Sem vztrajala, da sicer lahko lula, ampak pri mizi, pa ga naenkrat ni več tiščalo in je pojedel celo kosilo in pomisli, celi dve naslenji uri ni šel na stanišče. Od takrat tega več ne dela-prav opozori me, rekoč:"Sem šel prek kosliom lulat".To so res finte s katerimi nas otroci preizkušajo.

JASNA D -> Svojemu otroku nisem več kos (21.9.2005 23:53:37)
Marogica - če pa sam pride ven. Kinderbett smo morali odstranit, ker se je na glavo ven metal. Spi na gobi 200X140 cm..... Bil je v bolnici na opazovanju in preiskavah "glave", ker je po teh skokih začel čudno hodit in padat (s tem, da je hodil že pol leta čisto normalno). Da ga pa zaklenem, pa ne bo šlo - pri mojem možu niti pod točko razno. Jasna

frutka_ -> Svojemu otroku nisem več kos (21.9.2005 23:56:41)
Ej, Jasna ne obupaj, v redu mama si. Vse se prvič soočamo z malimi fintami in posledično vedno večjimi. Mali vas testira sto na uro in preizkuša (grobo) do kod lahko gre. Nekje ste malo pospustili, ker si je meje prestavil. Po mojem mnenju je morda napaka pri spanju že to, da ga dajeta spat oba. Spat naj gre samo in izključno le z enim. Ali s tabo ali z atijem. Poskrbi da prej ziher pije, lula, kaka, polupčka vse in da je stvar zaključena, lučka ugasnjena,... Ati naj ostane z njim ti pa magari pojdi ven. Ne se pustiti dretju pa če je še takooo hudo. Mali mora videti, da je prav tako kot ti rečeš in ne kot bi morda želel on. Nekateri otroci faze preskakuje bolj intenzivno kot drugi ampak tudi malemu je hudo, ker si ne zna pomagat. Pomagajta vidva; bodita dosledna, strpna, enakovredna pri vzgoji ter imejta ga rada, cartajata ga, povejta da ga imata rada... Spodnjim sosedom pa čepke za ušesa kupi Čakaj še zdaj Iavno...

Marogica -> Svojemu otroku nisem več kos (22.9.2005 0:00:36)
Se strinjam-zaklepala ga jaz tudi ne bi. Enostavno bi ga vsakokrat ko bi prišel ven, prijela za roko in brez diskutiranja nazaj v posteljo. Prvo noč boš to sigurno naredila 30x ali pa tudi 50x. Joj, sva se zaklepetali-bi bilo skoraj bolje privat klepetat. Še hočeš, mi pisši privat- vendar jutri, ker grem še malo knjigo brat. To je moj ritual vsako večer, saj drugače do knjige ne pridem več. LAhko noč, pa čimmanj prebujanja ti želim

JASNA D -> Svojemu otroku nisem več kos (22.9.2005 0:02:02)
Frutka - vrat ti bom zavila Saj pa veš, da sem popustila zaradi sosedov, ki so se pritoževali, ko še Ivana spočeta ni bila. Če bi bili v hiši, bi bila stvar drugačna, oziroma mati bolj zaj***** do otroka in predvsem do moža v tem primeru. Jasna

Anonimen -> Svojemu otroku nisem več kos (22.9.2005 0:06:37)
Eden od možnih vzrokov je lahko hiperaktivnost, ki se lahko izraža na več različnih načinov. Nekaj podobnega, samo v nekoliko milejši obliki, se je pred časom dogajalo z mojim Janom. Sama lahko storiš samo to, da striktno vztrajaš pri svojih besedah in od njih nikoli in nikjer ne odstopaš. Enako velja tudi za tvojega moža in seveda vse ostale odrasle osebe, ki so v stiku z vajinim sinom. Da pa se možnost hiperaktivnosti potrdi ali ovrže, je nujen obisk pri strokovnjaku. V vašem primeru pa sploh, saj v nekaterih primerih ogroža zdravje in življenje svoje mlajše sestrice, da o vajinem oz. predvsem tvojem psihičnem zdravju sploh ne govorim. Kadar so primeri hiperaktivnosti (če je to to) zelo težki, se ponavadi otroku predpiše zdravilo, ki je neke vrste blago pomirjevalo in ne povzroča odvisnosti. V vsakem primeru pa je potreben zdravniški pregled, saj gre lahko samo za fazo odraščanja.

JASNA D -> Svojemu otroku nisem več kos (22.9.2005 0:15:40)
Kerensa, hvala, zelo lepo si povedala, ampak mojega moža pripravit do tega, da bi šel k strokovnjakom je mission imposible. Jaz ga spravljam tja že skoraj pol leta. Da pa mu tablete omeniš, pa itak pošisi. Pa tudi jaz sem bolj ali manj proti kemiji. Zdi se mi, da bi midva z možem bila potrebna konkretnega svetovanja glede vzgoje takšnega otroka. Pa še to - teoretično tudi jaz obvaladam vse te prijeme, praksa pa je žal drugačna. V teoriji me recimo mož posluša in sliši, ko mu dopovedujem, da nima prav, v teoriji jaz ostajam trdna in nepopustljiva in še in še.... Kerensa in vse ostale, držite pesti, da se stanje umiri in izboljša ali pa mi vsaj stojite ob strani in me bodrite, da ne obupam. Hvala! Lep pozdrav ponočnjaki! Jasna

nejcko -> Svojemu otroku nisem več kos (22.9.2005 0:45:07)
Pri nas smo imeli z uspavanjem dolgo časa iste finte. dečko je že od svojega 10-ega mes spal v normalni postelji in je seveda vsatjal, se tihotapil iz postelje, pa bi pil, pa kakat, pa lulat, pa kr neki. Čudež je že bil, če smo ga sploh v doglednem času spravili v posteljo, z njim je vedno moral nekdo ležat (to imamo še sedaj, žal) dokler ni zaspal. Skratka, večerna folklora, za znoret. Potem pa se je stanje kar samo od sebe začelo izboljševati, sploh tam nekje pri sinovih 3,5 let. Poleti sem bila 3 tedne čisto sama z njim in s tamalo (1 leto) na morju in najbolj me je bilo strah, kako ju bom zvečer spravila spat. Ampak ti rečem, od prvega večera ni bilo nobenega problema. Res sta zaspala precej pozneje kot navadno oz. doma, ampak sta zaspala brez prroblemov. Sin je zlezel v svojo posteljo, jaz pa sem se s tamalo v naročju vsedla raven na zakonsko posteljo ter mu razložila, da smo pač sami in da ne more ležati pri meni. Včasih mi niti pravljice ni bilo potrebo povedati. Zdaj res ni več problemov z odhodom spat in tudi zaspi zelo hitro. Se pa ponoči obvezno zbudi in prikoraka k nama v spalnico. O.K, naj mu bo, le da zvečer nimamo več takih cirkusov. Aja, s tem, da smo ga mi pustili dreti se v sobi, pa nismo dosegli nič kaj dosti. Mogoče nam je 2x uspelo, da je zaspal, največkrat pa je bil pokonci, jokal, hodil do naju tudi po več ur oz. dokler nisva znorela in šla tudi midva spat, on pa z nama, jasno. Saj bo, Jasna, saj bo. Mogoče še ne jutri, ampak čez kakšno leto pa že. Vem, sliši se grozno, ampak tudi mi smo dali to skozi in preživeli.

ksenija. -> Svojemu otroku nisem več kos (22.9.2005 0:45:44)
Dobra si Jasna, da to zdržiš. Ne vem kaj še mene čaka, ko bo prikukal drugi na svet. Smo pa imeli podobne primere z nečakom, ko je bil majhen. Ampak smo bili sami krivi. Rodil se je z kilo in se ni smel jokat,ker mu je takrat kila preveč nastopila ven. Tako smo ga vsi lepo razvajali do enega leta, ko je bil operiran. Potem pa ne vprašaj kakšen je bil. Enkrat je vseh šest krožnikov letelo iz mize, ker ni bilo po njegovo, prijel je kozarec in ga vrgel po stopnicah, se vrgel na tla, kričal in brcal. Poskušali smo vse, polivanje z vodo, ignoriranje..... Potem pa se je vse obrnilo, ko je začel hodtiti v šolo. Danes pri svojih 11 letih moram prizneti, da je pravi angelček, čeprav mu pač v šoli ne gre in ne gre, je pa drugače zelo priden. Doma tudi pomete, pomije posodo, popazi na sestrico, pač nič mu ni pretežko. Vse pa naredi samoiniciativno, v nič ga ne silimo, razen v učenje. No v glavnem, malo še potrpi, me te bomo vzpodbujale, pa bo.

JASNA D -> Svojemu otroku nisem več kos (22.9.2005 0:50:37)
Tako - toliko, da veste, zdaj sem se pa razjokala. Jasna

karmy -> Svojemu otroku nisem več kos (22.9.2005 9:35:07)
veš jasna d ti čist nič ne zavidam...to mora biti zelo težko... moj ma tud včasih take da znoriš...k sm živčna od izpitov in mamo ene probleme doma, začne nagajat pa metat stvari vse naokoli...sm pol k so izpiti mimo in vse lepo in prav, pa ni problema...je priden in uboga...no vsaj večino časa...

JASNA D -> Svojemu otroku nisem več kos (22.9.2005 9:50:55)
Ja, temu bi jaz rekla prenašanje svojih strsov na otroka. Tudi to mi je žal, prekleto, zelo znano. Moji so zelo dojemljivi za najino nervozo in nerazpoloženje. Včasih se mi zdi, da se navkljub semu, še zelo dobro držim. Jasna

Anonimen -> Svojemu otroku nisem več kos (22.9.2005 9:54:41)
Saj ne vem, ampak kaj pa če bi šel eden od vaju z njim kar spat? Eden s punčko, eden z njim, ko bo videl, da ni več akcije po stanovanju, bo mogoče tudi on zaspal. Težko kaj svetujem, ker problemov s spanejm pa res nikoli nismo imeli.

Stran: << < Prejšnja stran 1 [2] 3 Naslednja stran > >>