Shana86
|
IZVIRNO SPOROČILO: aspera
chocolatecake, že nekaj časa spremljam tvoje poste in moram reči, da sem dobila občutek, da jemlješ IVF postopek kot nekaj zelo negativnega in da si res ne želiš tega. Moje skromno mnenje pa je, da prej kot boš sprejela, da je pa to mogoče vajina možnost, da prideta do tako zelo zaželjenega otročka in da to ni neko zlo, ampak nekaj lepega, kar daje možnost starševstva tudi takim, ki naravno ne bi nikoli imeli otrok, boljše bo zate. Saj ne trdim, da je to vajina edina možnost, mogoče vama tudi naravno uspe, samo rada bi rekla, da umetna oploditev ni nekaj tako groznega kot ti dojemaš in da če boš šla tako naravnana v postopek (če boš pač morala), da to ne bo dobro za tvojo psiho in mogoče tudi za končni uspeh.
Ponavadi se tega ženske na koncu že veselijo, ker imajo po ne vem koliko letih poskušanja, razočaranj in metanja denarja stran za neke "rešitve", ki nič ne pomagajo, res možnost, da zanosijo in pridejo do otročka. Saj je prav, da probaš tudi druge načine, samo tudi OBMP ni tako grozna stvar  .
In tudi iz osebnih izkušenj ti lahko povem, da to res ni tak bav-bav, sploh pa v Mb ne. So res prijazni in sočutni in se zelo potrudijo, da greš skozi postopek brez dodatnega stresa in nepotrebnih bolečin.
Pa brez zamere, moj post je čisto dobronameren . Pa srečno.
Se strinjam.
Pri meni pa so spet težave... od abrazije je že skoraj 6 tednov, tečke pa ni... spet se bo vleeeeklo vse skupaj. Je že 5 mesecev, kar delava na otročku in se mi začenja vrteti film od prvič 
_____________________________
Enjoy life now, this is not a rehearsal **
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. Nimam nič proti OBMP, groza me je bilo edino, da bi prišla v postopek ICSI, pa bi imel moj preslab spermiogram in bi potem nebi ratalo, ali pa bi bilo z otrokom kaj narobe, na račun določenih genskih preddispozicij na eni in drugi strani. Odkar vem, da spermiogram ni tako katastrofalen, kot je kazalo v prvo, tega strahu več nimam. 
, če rata bova, pa vseeno vesela, tako, da tega časa niti ne štejeva tako zelo zares. Odkar sva se odločila, da zares hočeva postati starša, pa bo v kratkem minilo šele ali pa že eno leto. 
ginekologinjo prosila, da bi mi dala nekaj da končno dobim ovulacijo in mestruacijo in zaključim s temi maratonskimi mučnimi cikli, ker sem imela takrat že 80 dni + in grozen PMS, namesto tega sem dobila napotnico za spermiogram. Tako, da sva po dobrih 6 mesecih izvedela še za težave na njegovi strani, potem se je pa itak vse vrtelo samo še okoli joka, obupnega iskanja rešitev v knjigah in na internetu, razmišljanja o OBMP, operacijah, iskanja drugega mnenja, alternativ itd... 
. Pa sem bila prepričana, da ta mesec bo pa uspelo... 
, brez pomoči zdravnikov! Pa dalo mi je misliti, ko je moj dragi kljub slabim napovedim in kljub temu, da nama po prvem spermiogramu nihče ni dal nobenega upanja imel drugi spermiogram normalen mejni, vse vrednosti je imel večje od minimalnih predpisanih, razen koncentracija je bila minimalna predpisana. Lahko, da se motim in bom čez eno leto še vedno nenoseča, ampak na srečo je čas vsaj zaenkrat na moji strani in se mi še (tako) ne mudi. Če bi imela občutek, da se mi bi se 100% odločila drugače.
