|
ana88 -> RE: II pričakujemo novembra 2014 (6.11.2014 9:29:23)
|
ana_marija Že iz porodnišnice se spomnim naše punce, ki je lulala vedno, ko smo dali plenico dol in je bila plenica komaj kaj polulana. Takrat sem se seveda jezila, kaj mi je tega treba, da brišem zraven še polulano previjalno mizo, ampak zdaj vem, da je vse skupaj zelo logično. Človeku je nenaravno, da sedi v lastnih izločkih in plenice so seveda pogruntavščina nas, novodobnih, ''tapametnih''. Žal sem takrat premalo vedela, da bi bila brez plenic že od samega začetka, tako da lastnih izkušenj s tem nimam. Sem pa slišala od drugih mamic, da so imele že novorojenčke/nekaj mesecev stare dojenčke že od začetka brez plenic. Otroci so lulali na cca 15min, kakor hitro so zaspali, pa so nehali lulat. Rekla sem, da otroci ne lulajo med trdnim spancem. S tem sem mislila, da se morajo za lulanje vsaj malo predramit. Zato smo mi čez dan tudi med spanjem brez plenice, ker spi samo 2 uri in takrat ves čas trdno spi. Ko se predrami, se zbudi in gre lulat. Ponoči se večkrat predrami in takrat lula v plenico (vem, ker je ravno takrat plenica topla na otip).
Logično je, da njen mehur raste. In logično je, da novorojenček lula na 15min, odrasel človek pa, ne vem, na 5ur (govorim na pamet, ker res ne vem, kako pogosto grem lulat, oz. ne gledam na uro). Vse je odvisno tudi od količine popite tekočine, gibanja (potenja), ozračja (vroče/mrzlo). Ampak načeloma se naš čas zmožnosti zadrževanja urina podaljšuje z rastjo mehurja. S tem sem se navezovala na moj komentar, ko sem napisala, da je od začetka lulala na cca 45min, zdaj pa zdrži tudi do 2 uri.
Kar pa se tiče zavednega izločanja (sicer sem že v prvem odstavku pojasnila), pa bi dodala še tole: Vsak otrok zna komunicirat svoje osnovne potrebe. Tako kot nam pove kdaj je lačen, kdaj ga zebe, kdaj je utrujen, nam pove tudi, kdaj mora lulat/kakat. Na starših pa je, da mi te potrebe, oz. otrokovo komunikacijo, prepoznamo in se na njo odzovemo. Velikokrat se otrok, preden bo lulal, zazre v prazno, se umiri, ali pa postane nemiren, začne brcat z nogicami. Preden bo kakal se po navadi napenja ali mršči v obraz. To je nekaj ''znakov'', niso pa nujno taki in nikakor tu ne gre posploševati. Poleg tega se s starostjo njegova komunikacija tudi spreminja. Od začetka sem vedela, da bo lulala, če se je zazrla v prazno. Zdaj vem, da jo lulat, ko noge skupaj tišči. Poleg neverbalne komunikacije, na kateri vse skupaj temelji, pa je zdaj začela tudi verbalno komunicirat in sama reče ''lulu''. Je pa res, da če se na otrokovo komunikacijo (katera je od začetka vedno prisotna) ne odzovemo, bo tudi otrok nehal komunicirati svojo potrebo o izločanju, ker tako ali tako noben ne reagira. Otrok se pač prilagodi, sprejme plenice (oz. sedenje v izločkih) za nekaj normalnega in temu ne posveča več večje pozornosti.
|
|
|
|