|
BellaB -> RE: Ali mislite, da bi prejemniki DSP morali... (9.7.2014 15:28:43)
|
IZVIRNO SPOROČILO: Kerensa
IZVIRNO SPOROČILO: nananaja
IZVIRNO SPOROČILO: Kerensa
Gledano z vidika ljudi iz omenjenega primera pa... otroka 18 let učijo, kako lahko brez posebnih težav prideš do tega, da ti država kupi stanovanje... in v tem primeru stanovanja ne kupiš samo za lastno korist... kupiš ga tudi (ali pa predvsem) otroku... ko boš ti umrl, bo otroku ostalo to stanovanje... in to prosto bremen (hipotek)... otroku po polnoletnosti ne bo treba živeti v najemu, delati na črno in prejemati socialno pomoč... živel bo v odplačanem lastniškem stanovanju... že res, da še nekaj časa s starši (statistika menda pravi, da tako ali tako 50% "otrok" do 30. leta živi pri starših), ampak bo pa lahko ves svoj denar (najprej študentski servis, potem služba) namenil za (najprej) izobraževanje, potem pa za karkoli drugega, kar ga bo veselilo (avto, potovanja)... ne bo se mu potrebno zakreditirati za 30 let, da bi imel svoje 4 stene... in tudi dedovanju se mu ne bo potrebno odpovedati, saj ne bo nobene dediščine.
Ah dej no, če bi men to starša nardila, b jima preci hitr povedala, da sta nesramna. Onadva bi cel življenje od socialke živela, jst nej pa grem delat, da bom v stanovanju, ''ki mi ga je kupila država'', lahk živela skupej z njima (k itak še vedno vlečeta socialko - pokojnine si nista prslužla) in svojim otrokom, ki mu pa s socialko ne bom mogla kupit stanovanja, ker imam nepremičnino... jst pa pač nisem ustvarjena za delat, ker tud moji starši niso nikol delal...
Drugače je bilo mišljeno.
Redkokateri otrok gre dandanes od doma pri 18-ih. Večina jih vsaj do 26-ega leta uveljavlja študentske ugodnosti, ki jih prinaša status, istočasno pa živijo v "hotelu mama". In če bi starša od privarčevane socialne podpore cca. 20-ih let otroku za 18. RD kupila stanovanje, bi ta otrok, statistično gledano, še cca. 10 let živel s staršema v vsakem primeru. Ko bi njemu potekel status, bi bila starša stara cca. 50 let (raje več, kakor manj), otrok pa bi imel izobrazbo, s katero bi lahko dobil službo. Če bi jo želel. Nikjer ni rečeno, da bi moral iti delat, da bi bil lahko v stanovanju. Lahko bi bil prav lepo doma, saj ne bi imel nobene najemnine. Tudi on, ne samo starša, bi prejemal socialno pomoč in s tem zneskom bi lahko brez težav plačevali stanovanjske stroške. Tako, da njemu ne bi bilo treba iti v službo zato, da bi karkoli plačeval in to po možnosti še staršema. Cca. 10 let kasneje bi starša dobila starostno pokojnino, ne glede na to, da nista nikoli delala. In cca. 10 let kasneje bi ju pobralo (se opravičujem za izraz), otroku pa bi ostalo bremen prosto stanovanje za samostojno uporabo. Koliko bi bilo to dete takrat staro? Cca. 45 let, recimo. Današnji 45-letniki so nekje sredi plačevanja 30-letnega hipotekarnega kredita, se mi zdi. [sm=smiley36.gif] Pa ni treba, da si šele pri 45-ih ustvari svojo družino - starša gresta v dom, ko dobita starostno penzijo. Starost 35-let pa je za moškega statistično dokaj povprečna za ustvarjanje družine. Če bi cca. pol leta dajal na stran izredne socialne podpore, bi si lahko na račun države plačal čisto spodobno poroko. [sm=smiley36.gif]
Ja, hočem vam samo povedati (na realnih izračunih in primerih), kako zanič zakonodajo ima Slovenija na tem področju. Nekaj govorim iz izkušenj, nekaj iz tega, ker poznam ljudi, ki počnejo kaj od naštetega, nekaj pa iz tega, ker to ubogo zakonodajo poznam.
Poznam žensko, ki je že 15 let enostarševska družina. Seveda je dobila neprofitno stanovanje zase in za oba otroka. Ki imata seveda istega očeta. [sm=smiley36.gif] In ta oče prav lepo živi z njimi v neprofitnem stanovanju. Dela, zasluži več od povprečja, ona je pa samska, s socialno podporo, "kao" preživnino na roke, najvišjimi otroškimi dodatki in polno subvencionirano najemnino.
Druga ženska, ki jo poznam, je stanovanje dobila tako, da je prijatelja, samskega očkata, navedla kot svojega partnerja. Kar na lepem so bili družina s tremi otroci in ona je dobila veliko stanovanje. On je seveda živel pri svoji dejanski partnerki.
Moški iz moje bližine je bil nedavno nazaj v časopisu opisan kakor tako kritičen socialen primer, da bi se še jaz zjokala, če ne bi poznala dejanskega stanja. Denarja iz časopisovega sklada in od bralcev je priteklo ravno toliko, da so si (on, žena in otrok) lahko plačali tisto, kar so želeli - selitev na Švedsko.
In tule, poleg mene, živi družina s sedmimi otroci. Saj menda ne mislite, da kateri od staršev hodi v službo?
Kako je že rekel Adi Smolar?... saj te prime, pa te mine...
In potem se Slovenci spravimo jamrat kako hudo nam je. posebej radi jamrajo tisti, ki imajo in se izkoriscajo zraven. za rezervo pa se kak davk prikrijejo.
ma cimprej pobegnit iz te drzave, ta narod je eno samo razocaranje.
|
|
|
|