|
Anonimen -> moj mož me j... (16.5.2014 20:08:00)
|
Bom kar kot anonimna, ker me nekaj punc tu pozna in mi je z njimi o tem neprijetno in sramotno govoriti.
Z možem sva skupaj 5 let, poznava se 10 let, in vseh teh letih sva se družila in bila prijatelja, kasneje seveda veliko več kot le to, danes pa že poročena. Ampak zadnje čase, torej od nekje oktobra pa se do mene obnaša na zelo hladen, zaničljiv, butast, nesramen način. Kar koli rečem, da naprimer, nekaj "skritiziram" ali pa da mu povem da je to mogoče narobe, ali pa da je moje mnenje drugačno, me zabije nazaj, kot da mu nič ne pomenim, kot da sem mu jaz nekaj manj, da mu dvigujem pritisk, da sem butasta.... Vse je narobe, za vsako stvar se jezi, prejšnji teden naprimer, se pogovarjava z enim od kolegov in razlagam kako so smo enkrat, že leta nazaj, niti še nisva bila par, dobili kazen ki je bila precej visoka, in govorim o vsoti ki smo jo morali plačati. Nakar on meni nič tebi nič, se začne meni režat v glavo, češ, ti pojma nimaš, spet nabija, lažeš, "seveda, ti vse veš", in se reži. Nato vstanem, mi ni bilo spet do tega da to gledam, trpim in poslušam, z namenom da grem domov, saj nočem prepira pred prijateljem vstane še on, me potegne za roko in kriči name da ne grem nikamor, da moram ostati tam z njima, spotoma se je spotaknil, da je izgledalo kot da bi ga sama vrgla po tleh, in me še naprej še bolj močno držal okoli pasu in mi govoril da nimam nikamor za iti......
Dva dni nazaj mi čisto tako by the way pove ( kot da to ni nič takega) da si je pri moji mami sposodil 500€. WTF??? Ga vprašam zakaj, in pove, da je prijatelju dolžan 1000€ in da zdaj bo njemu vrnil potem kasneje pa še moji mami. in ga gledam, in mu čisto na easy rečem da se mi ne zdi pošteno od njega, ker ve da imata moja starša drug teden neko nujno popravilo ki bo stalo 7,8.000€ in itak človek z družino mora znati z denarjem delati. pa pravi " ja in, pa saj je rekla da mi jih komot posodi" ?????? seveda sem mu potem rekla da bi v tem primeru lahko svoje starše prosil za denar, ker IMAJO, in ne rabim razlagat kako se je potem odvijalo naprej, se razume.
skratka prigod je še veliko, vseh nebom opisovala, me je pa čedalje bolj strah in čedalje več razmišljam o njemu na način kot o tujcu, saj ga sploh ne poznam več, najini pogovori zgledajo enostranski, jaz govorim on je 1 uro tiho, in potem ko mu rečem da naj izrazi mnenje, mi reče 2 kur... besedi.
kako naj spravim najino zvezo v red, vem da če ni obojestranske želje je to skoraj nemogoče, ampak puške nebom vrgla v koruzo, tako hitro se ne bom predala, zaradi otrok, mene osebno je že zdavnaj minila volja vztrajat, ampak ker so tu otroci res nemorem drugače, nemorem da ne poskusim dati vse od sebe.
sem mu tudi predlagala terapevta, družinskega pa se mi je ravno tako smejal in dodal da to potrebujem edino jaz.
kot da sva 12 let stara in nič več, moji starši so seveda na njegovi strani, ker se vedno lepo potuhne, o njegovih a sploh nebom, ker me ne marajo že od prvega dne in za njih nisem vredna niti pol slabe hruške.
|
|
|
|