ronja
|
Vem, da bi se morala nekako zase pri možu postaviti, ampak, ko gre ponoči hrano za sina delat, se počutim popolnoma ponižano in nesposobno in krivo.
Nehaj! Oba sta se odločila za otroka in zdaj oba skrbita zanj, s tem ni nič narobe! Saj skrbiš zanj, ko je oči v službi. Ko sta oba tu, pa pač oba skrbita zanj, to je edino prav. Nič ni narobe, če si želiš odstavit malega. Je pa res, da je ene lažje in druge težje oz. si bolj želijo dalj časa viset gor. TO še ne pomeni, da ga ne smeš. Res pa se moraš sama trdno odločit, kar je zelo težko, če nimaš podpore bližnjih. Razumem, da se očetu zdi prekmalu, ker je sin tako silovito protestiral, vendar on ne vidi, kako zelo na koncu si ti. To mu moraš povedat. Rajši mu prej povej kot da spokaš in ju zapustiš.
Pa ko otrok popoldne zaspi, se uleži z njim in z njim zaspi, če ne moreš zaspat, pa vsaj leži zraven in vzemi kako dolgočasno knjigo zraven. Se boš vsaj malo spočila in dete bo dalj časa spalo, če te bo čutil zraven (to preverjeno dela).
In potem ti odleze, naspis se, spocijes, zjutraj imas dovolj energije Za cel dan, ugotovis, da nisi psiho, niti zmesan, ampak da si rabil samo pocitek! Vseeno ni napak obisk pri zdravnici (v principu bi morale držat jezik za zobmi, kaj komu fali, to je njihova etika), sploh ker bo na ta način mogoče mož bolj resno jemal vse skup... Vsekakor se pogovori z njim, odkrito. Če bo vedel, kako na koncu si, ti bo bolj pomagal in bo verjetno rajši mulca malo poslušal kot tebe izgubil.
Zato tudi predlagam, da se najprej naspi, potem šele gleda dalje. Morda potem antidepresivov niti rabila ne bo...
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
.
. 
