IZVIRNO SPOROČILO: RIJA*

Jagodka za tvojo družino.

Če smem, bi ti predlagala, da v Lj poiščeš Andreja, ki ima tudi sam CP in se ukvarja z lajšanjem le te na podlagi komplementarne medicine in dosega precej dobre rezultate. ni, da bi cp odpravil seveda, sem pa govorila z že nekaj ljudmi, ki jim je njegov način zdravljenja, če temu tak rečemo, pomagal...me je klicala enkrat ena gospa, ki je rekla, da ji to pomaga, da recimo lahko hodi po stanovanju namesto, da bi bila v vozičku.
zdravijo se na podlagi uživanja enormnih količin vitaminov, predvsem b vitaminov in vitamina a, ki ga "pridelujejo" z lastnim telesom z uživanje beta carotena, tako, da ni možno predoziranje...

samo za informacijo, če boš rabila, ti poskušam priskrbeti njegov kontakt….


sicer pa na temo: nihče ne more zagotovo trditi nečesa, česar ni doživel na svoji koži....vse je samo hipoteza...tudi sama ne, pa sem bila tik pred tem...tisti, ki poznajo mojo zgodbo, bi vedeli, kako bi šele meni bila taka odločitev težka….

IZVIRNO SPOROČILO: liliana

IZVIRNO SPOROČILO: StrawberrY

Ne vem kako je, če se zavestno odločiš, da boš imel otroka invalida. In tukaj bi najverjetneje tudi jaz izpadla tista reva, ki se ne bi imela moč odločiti. Pa vendar je res, da jaz na vse skupaj gledam iz drugačnega zornega kota. Enostavno so čustva prisotna in takrat je težko razumsko kaj napisati oz. povedati.

Ko si pred tako odločitvijo nisi reva pa če se odločiš za to, da rodiš invalidnega otroka ali zato, da ga ne rodiš......na tak način je treba gledati te zadeve....in taki "filmi" kot je ta, ki ga je dala patrino so dani z določenim namenom....in en namen je tudi ta, da se nabija slaba vest tistim, ki samo razmišljajo o splavu v takem primeru....

Odločitev za invalidnega otroka v primeru, ko ti strokovanjaki rečejo, da ne more biti drugače ni povezana zgolj s čustvi.....in v tistem kratkem času dnevu ali dveh (boljše je, če je čas čim krajši) moraš gledati na stvar tudi z razumskega vidika......roditi invalidnega otroka (težko prizadetega, ki bo mogoče rabil pomoč 24/7) ni samo stvar čustev in pravice do življenja (kot zagovarjajo tisti, ki so apriori proti splavu).......

taka odločitev je povezana s precej več kot zgolj z ljubeznijo do otroka in s čustvi ampak je potrebno pogledati tudi z realnejše plati......recimo....starši so stari 35 let, čez 20 let lahko umrejo zaradi kapi, infarkta, raka......kaj bo z otrokom, ki ne more živeti sam....?.....Se boš kot mati odpovedala službi, prijateljem, "življenju", da boš lahko otroku nudila vse kar lahko, da bo otrok živel čimbolj kvalitetno in polno življenje, ker invalidni otrok to zahteva, precejšnje odrekanje......in koneckoncev, socialno sprejemanje invalidov s strani drugih ljudi je še vedno na precej nizkem nivoju.......in poteka tako, da je sicer prav sočustvovati z invalidi in njihovimi družinami, v svojo bližino jih pa ne bi spustili preblizu, ker nam je neprijetno ob njih, zato se radi distanciramo od njih in jih od daleč občudujemo ter sočustvujemo z njimi.......

In da človek postane invalid se lahko pripeti danes ali jutri vsakemu otroku.......in zato je samo dobro, da obstaja možnost, da medicina že vnaprej vidi, da se bo otrok rodil težko prizadet in da se starši lahko odločijo ali bodo imeli težko prizadetega otroka ali ne....

In na žalost pri odločitvi, da imaš možnost za splav, in ti strokovnjaki povedo, da boš rodil težko prizadetega otroka ne prevaga zgolj čustveni vidik, ampak se moraš odločiti tudi razumsko......čustva in razum pa vedno ne gredo skupaj.....in zato taka odločitev ni enostavna......ker se odločaš med razumom in čustvi......