patrino
|
IZVIRNO SPOROČILO: nejcko
Kaj pa vem, težko je kar potegniti črto in reči, to je to. Je pa res, da živimo v enem hudem, grdem času in logično je, da se to odraža v vedenju ljudi.
Na eni strani vidim ogromno ljudi, psihično in fizično utrujenih od vsega, kar prinaša današnji čas, na nek način apatičnih, po drugi strani pa jih že kakšna malenkost vrže iz tira. Pač zelo odvisno, v katerem trenutku jih ujameš.
Na drugi strani pa so ljudje, ki jim je kaj pa jaz vem kaj (verjetno vse pravice) stopilo v glavo in potem posledično, povezano s prvo točko, gnjavijo in težijo za vsak drek in filajo svoj ego. Taki so res obup. Pa ljudi moje generacije še nekako razumem, ne razumem pa kakšne fine stare none, ki je v življenju okusila vojno, revščino in lakoto, zdaj pa ****ka in komplicira do nezavesti in teži prodajalki, ker je kruh premalo ali preveč zapečen 
Sem pa zadnjič ostala odprtih ust na blagajni: ena ženska, mlada mamica z vozičkom ... prodajalka je videla, da ima eno plastenko vode (polno) v košari od vozička in jo je vprašala, če je ta voda tudi njihova, una pa nazaj odrezavo, da je njena, da jo je imela že s sabo.
Ji prodajalka čisto prijazno reče, da se načeloma ob vstopu v trgovino pove, če imaš kaj takega s sabo, una pa nazaj še bolj osorno, da kaj si misli, da ona ne krade, da je pač imela vodo s sabo. Prodajalka spet zelo prijazno in čisto mirno, da ni problema, da je ničesar ne obtožuje, ampak da pač naj drugič pove ... una pa flikne vso robo na trak pred blagajno, da z njo ne bo nihče tako postopal, in odvihra iz trgovine.
Ma, samo en oprostite bi dala iz sebe ... ne, bog ne daj, da bi njeni visokosti kdo kaj rekel ... evo, to mi je pa za kozlat.
Kar se pa mladine tiče ... eni so čisto fajn, eni celo pravi sončki, drugi spet totalen obup ... ampak tako je bilo menda vedno
Težko rečem, od česa je to odvisno ... po mojem še najbolj od karakterja, in če je karakter bolj tako tako, potem pa še kakšni fejst prepotentni starši zraven, je kombinacija za ubit.
Ampak tako pod črto bi še najlažje rekla, da se najbolj opazi inndividualizem, da so ljudje res bolj vsaksebi. Na srečo jih je pa še vedno kar nekaj, ki ne pristajajo na to.
Je pa od nekdaj tako, da hudi časi na eni strani ljudi zbližujejo, na drugi pa ločujejo. Je pač odvisno, na kateri strani si in kaj ti je narava dala. Jaz srčno upam, da nas ima čim več še vse organe, vključno s srcem oz. predvsem z njim.
Ja tudi meni se tako zdi- sploh slednje poboldano. Osebno res lahko rečem, da imam nekako občutek, da bolj nam gre na tesno v sedanjih časih, bolj udarja ven tista nesebičnost, radodarnost, empatija pri enih in zadrgnjenost , negativnost pri drugih. Seveda so temne in svetle izjeme in takšni in drugačni dnevi pri vsakem posamezniku. Včasih ima človek res občutek da se znajde v tako neverjetnih negativnih situacijah (izkušnja Peteie, Ronje, Nejcka itd), da bi se najraje začel obračati in iskati skrito kamero , ki nekje snema za nekakšen šov.
Podobno kot Ronji , se je tudi meni zgodila kolobocija s parkiranjem pred slabim mesecem. Avto sem normalno pustila na parkingu pred športno dvorano in z dvema mulčkoma hitro šibala po tretjega, ki je zaključil s treningom. Ko se po kakšnih petih minutah vrnemo ven in se nam je že malo mudilo k zdravniku na pregled z najmlajšim, vidim, da imamo za avtomobilsko " ritjo" počez parkirano eno mrcino. Spredaj pa je stal en velikanski kup peska, ki so ga tam začasno butnili za posipavanje ceste pozimi. Čakamo, čakamo- nič . Grem vprašat v stavbo čistilko, če mogoče ve, čigav je ta avto za mano. Vsa nesrečna pove, da je avto od enega krajevnega policista, ki je šel s svojim otrokom na tekmo v drug kraj in se vrne šele zvečer. Ko tako mencam in v sebi gorim, mi naša ta srednja glavca predlaga, da naj odfilamo nekaj peska pred našim avtom, da bomo prišli ven. Pa smo šli - malo z rokami ( seveda v ta mašnih cunjah za k zdravniku ), malo z lopato za sneg, ki jo je priskrbela čistilka. Pa smo uspeli toliko odstraniti, da sem se preko kupca peska in robnika lahko skiblala čez. O tem , da sem imela lase od jeze ( še posebej, ker je to kolobocijo zakuhal policist)je škoda razlagati.No in ko tako doma pljuvam po ljudeh v modrem in zjutraj pri jutranji kavici v službi še vedno v sebi ne morem verjeti kaj se živemu človeku vse pripeti, dobim v pisarno klic iz krajevne policijske postaje in na drugi strani opravičujočega krivca neprijetnega dogodka prejšnjega dne. Vsak dan te lahko kaj preseneti - tudi v teh časih.
_____________________________
felico ne estas mezurita en oro...
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
