Vijoličarka
|
Lunica, po vsem prebranem me zanima, koliko in predvsem kako sta se vidva z možem, ko sta bila še fant in dekle, pogovarjala o prihodnosti.
Nam si povedala, da si si želela življenja v mestu ali vsaj življenja kot samostojna družinska celica. Si to povedala njemu? Kaj ti je odgovoril nazaj?
Domnevam, da te je takoj postavil pred dejstvo, da bo on ostal na domačiji in pika torej ti NIMAŠ IZBIRE.
V redu, si sprejela, da bo on ostal doma, ker je nekaj zemlje, toliko da ob službi, morda še nekaj navrže in poskrbi za zdravo domačo hrano za družino. Ali je on takrat dojel, da si ti nekaj žrtvovala iz ljubezni do njega? Morda pa si bila preveč zaljubljena in preveč spoštljivo boječa (češ kaj se bom vtikala v hišo, ki ni moja, bom že kako potrpela) in si požrla ter menila, da 'bo že kako'.
Resnično me čudi, da vsaj njemu nisi nič rekla, ko so gradili prizidek in obnavljali hišo in ti je bilo že iz tlorisa jasno, da ne le, da ne boš živela v mestu, ne le da boš živela v njegovi domači hiši, ampak boš zaživela kot del neke velike celice, torej niti ne kot vsaj delno samostojna celica. Morda pa si mu rekla, pa si dobila nazaj, da starši vse financirajo in ti si požrla, misleč, da boš že kako potrpela in 'bo že kako'.
Zdaj je, kar je, ti pa si ugotovila, da ne moreš vsega požreti, da ne moreš potrpeti in ni nič s tem 'bo že kako'.
Torej ali je fant (zdaj mož) vseskozi vedel, kaj tebe muči in te je samo vedno utišal, ko sta se o tem pogovarjala ali o tem res ni nič vedel?
Če te je vedno samo utišal, potem pač tiša še zdaj. Njemu ni nič narobe. On je doma, nikamor mu ni bilo treba, vse je tako, kot je bil od malih nog navajen, pa še spolna potešitev je pri roki in zdrava materinica, ki bo zagotovila nasledstvo. Kaj imaš torej ti za mijavkati in ga delati živčenega?
Če o tem ni nič vedel, se mi spet zdi malo čudno, ker kaže na popolno egocentričnost in nesposobnost vživeti se v ljubljeno osebo.
Njemu se pač enostavno ne da. Ker njemu nič ne manjka. Če že ima problem, si ti problem, ker nekaj brez veze težiš. Če pogojno sprejmem, da mu tisto, da so tamle vrata, otroke pa pusti, oprostiš, ker naj bi bilo izrečeno v navalu jeze, pa ne morem mimo tega, da je to v pogovoru še drugič potrdil, češ da si si te besede zaslužila, ker si bila tečna.
Ja. Na kmetiji je življenje malo drugačno. Ja. Treba je sodelovati, se dogovoriti o opravilih. Ti nimaš prav nič proti delu. Ti nimaš prav nič proti dogovarjanju o delu. Torej to ni problem.
Za življenje kmetije pa ni nujno, da se mora človek zagovarjati, ker nese ven smeti. Vsekakor ni nujno, da tašča radovedno bulji v golo snaho, kateri je uletela v intimen prostor. Tudi ni nujno, da se mlado družino pokliče, ko je po njihovem mnenju predolgo zdoma, pač zato, ker je dvema paroma tašč in tastov doma dolgčas.
Temu bi rekla egocentrična prijaznost. Ljudje smo narejeni za različne stopnje intimnosti. Normalen človek naj bi prepoznal, kje so te meje pri drugih ljudeh. Zato potrebuje človek dom, prostor v katerem se počuti sproščenega in varnega. Morda so tvoji sorodniki prijazni, morda te imajo celo radi, ampak v svoji egocentričnosti ne razumejo, da so tvoje meje intimnosti postavljene drugače, kot pa njihove.
V sosedji temi, ki jo je odprla Barbi5, se razpravlja tudi o tem, da otrok ne more biti center življenja svoje babice. Sredstvo za uporabo, edina tolažba, edina svetla točka, nekaj iz česar črpaš in nekaj iz česar se hraniš, pri tem pa ti ne gre za dobro otroka, ampak kaj lahko zase iz otroka izčrpaš, pa četudi otrok tuli od nesreče zraven. Sumim, da je 'mlada družinica ' podobno sredstvo za dva para tašč in tastov.
Vseeno, tašči in tasta niso problem. Problem je mož. Problem si ti. Problem je v tem, da se očitno nista sposobna pogovarjati. On morda utiša in kot večvreden gospodar simbolično 'udari po mizi', ti morda požiraš, požiraš, ne razčiščuješ sproti in ko butne vse ven, on samo pojača kanone in te spet utiša. Ampak zdaj ne more biti več 'bo že kako', ker je težko. To zdaj ne pomeni da je eden ali drugi tečen ali slab, najbrž samo drug na drugega projicirata vzorce iz primarnih družin.
Vidva sta tista, ki se morata pogovoriti, vidva sta tista, ki morata skupaj držati. Vidva sta tista, ki si morata skupaj zastaviti strategijo. Skupaj. Zdi pa se mi, da ne vesta kako, da sta čustveno že vsa razvrana. Zato se mi res ne zdi neumno, da bi skupaj obiskovala terapijo, da bi se naučila medsebojne komunikacije, ki v svojem bistvu hudo šepa.
Glede na to, koliko si ti žrtvovala in se prilagodila za njega, menim da bi on lahko vsaj potrudil se malo razumeti, da zate ni lahko in storiti vse, kar je v njegovi moči, da ti olajša življenje v tej skupnosti.
Vmes sem ujela, da on pa nima nobenega problema pritožiti se nad ravnanjem tvojih staršev, ki ga očitno razživcirajo ali s pripombami ali z ravnanjem, že samo, ko je na obisku pri njih ali oni pri vas. In ti greš in se pogovoriš o tem s tvojimi starši. Ali je to fer? Ti pa moraš sprejeti vse finte njegovih staršev in starih staršev in če ti kaj ni prav, si tečna, oziroma tamle so vrata, otroke pa tukaj pusti.
Občutek imam, da ti dosti bolj ljubiš njega, kot pa on tebe. V tebi je strah, da boš ostala brez njega. Kajti njegovo ravnanje nekako kaže, da njemu kaj dosti ne pomeni, s katero žensko si deli življenje po svojem scenariju. Zato pa se podrejaš. Iz strahu. Občutek imam tudi, da ga zagovarjaš, da je tvoje življenje, kakršno je, tako predvsem po zaslugi moža, ki te nima dovolj rad, da bi kaj razmišljal o tvojih čustvih, ti pa prenašaš krivdo na njegove starše in stare starše. Sama veš, koliko je to možno, lahko sem čisto mimo udarila.
Menim, da najmanj, kar lahko tvoj mož zate stori je, da gre s teboj k strokovnjaku. Morda si ti res preobčutljiva, morda ti res potrebuješ nekaj orodja, da ti ne bo šlo vse tako na živce, ampak tudi on potrebuje nekaj spoznanj.
Če ne bo hotel iti, pa poišči pomoč sama. Ali se boš naučila, kako ravnati, kako obvladovati svoja čustva in sproti razčiščevati ter pridobiti enakopraven prostor v tej družinski celici ali pa boš dobila moč, da se rešiš in ga zapustiš (otroka pa gresta s tabo).
_____________________________
When you stand before God, you cannot say "but I was told by others to do thus" or that "virtue was not convenient at the time."
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
ampak je ni nič ganilo še vedno gor hodi. 
: in potem sem jaz pustila cujne zraven na tleh, v škafu, in vačsih tud mal pozabla, ampak moja mami mora vse naredit, in mi jih je oprala. Nekajkrat sva se kar ornk počle-ven je prilo da mi samo pomaga. No in potem je še moj da je mir v hiši začel kar dol nosit cujne. Tako da zdaj damo cujne skup in jih peremo. Tudi jaz njene. Ampak ker je mami dol in vstaja ob 5 zjutri itak ona vedno da prat večkrat. To sem obupala. 
