|
Paštetka -> RE: malček-33 mesecev (19.2.2013 8:44:34)
|
Mislim, da je reakcija otrok pri neznanem podobna pri vseh. Lahko rečem tudi pri odraslih, še bolj je pa izrazita pri starejših.
Če nekdo ne zna napisati enko, ali poimenovati barvo barvice ipd...torej, ko se sooča z nekim, ko še ne pozna, nekaj česa nerazume...in če mu ne bo dovolj zanimivo se bo še res igrat-počet kaj drugega, bo jokal, da tega ne razume, da ne ve... Ko se je starejši učil brati, pisati, računati, se je jokal zraven, da česa ne razume... Ker razmišljajo tako, da pa tega ne ve in konec. In brez vaje se res ne bo.... Vedo sem mu govorila: vaja dela mojstra, če mojster dela vajo. In v vsakem razredu, mesecu se učijo kaj novega. V šoli gre namreč zelo hitro, ne tako kot v vrtcu ali doma. In še vedno, ko je kaj novega, neznanega je podoben strah. Ampak zdaj ga že lahko opomnim in razume, da vaja dela mojstra, če mojster dela vajo. Ga vprašam kako se je naučil brati in raçunati, še prej sedeti, hoditi. Pokažem mu tudi poskuse, kolikokrat je poskušal sam, kolikorat je padel in se spet pobral preden je shodil...in potem se spravi zraven.
Hočem povedati, da sem mnenja, da lahko otroku pomagaš ga naučiti kako premagati to mejo neznanega, lahko pa ga pustiš ali še p mojem mnenju hujše, mu natančno vse razložiš kako delujejo aparature, ki jih imaš v kuhinji, da jih bo vedel uporabljati in skuhati kosilo. In ko bo prišel v drugo kuhinjo z novimi aparaturami, bo čakal, da mu jih prej nekdo razloži.
Ne pravim, da delam jaz prav. Hočem reči, da se mi zdi najbolj logično, da je najboljše, da otrok sam pride do rešitve, vendar če ne bo imel na začetku podanega načina, vzpodbude do tega, bo težko.
Spomnim se sebe. Matematika, fizika, kemija španska vas. Ker smo se samo piflali ...in potem pridem na faks in buuuu....imela sem inštrukcije....sploh nisem vedela, kaj mi stric razlaga. Ko mi je že iks krat to razložil, sem se zadevo naučila, ampak je nisem razumela, in je kasneje nisem vedela uporabiti. Dokler nisem ugotovila, da bom morala sama. Če tega ne bi ugotovila, ... Učila sem se mesec dni pa pol po 8-12 ur na dan. Tudi 15. Brala sem naloge za kemijo in fiziko in se spraševala, če so normalni. Dokler mi enkrat ni potegnilo in mi je uspelo. Imela sem vse možne točke na izpitu.
In to je zadnjič povedala na sestanku tudi učiteljica. Ona ni tam, da nauči česa naše otroke. Ona je tam, da otroku predstavi snov na pravilen način. Od tega ali bo otrok vadil, vadil...je pa odvisno ali bo vaja naredila mojstra. Od nas staršev je pa odvisno, kako bomo otroku podali voljo, da bo mojster delal vajo sam tako dolgo dokler se mu ne posveti lučka.
Ampak tak način se začne oz. bi se moral źe od rojstva, in ne šele ko gre otrok v šolo. Parkrat sem tukaj že napisala besede enega psihiatra: otroka je všasih potrebno skoraj zanemarjati, da se potem zna znajti sam, razmišljati s svojo glavo. Ne pa da mu vse prinesemo na krožniku in bog ne daj da malo zajoka v posteljici, se udari ali da ga udari sosedov mulc. Glej zaradi mene lahko moj mali cel dan gleda tV, ampak če ne bo naredil naloge pa bo problem, če iz šole prinese piko zaradi malomarnosti. Ne bom delala naloge namesto njega, samo, da v šoli ne bo pike.
Če se bo kateri ljubilo brati....nisem hotela biti tako dolga. [sm=smiley36.gif] malo sem obrazložila, ker dokler se moj otrok (in tudi jaz)s tem ni soočil, nisem vedela kako in kaj, in drugim mamicam, tetam nisem verjela. [sm=smiley1.gif] Učimo se na svojih napakah. V končni fazi je ta stavek čisto dovolj za vse ostale zgoraj. Ti da misliti.
|
|
|
|