oreh
|
Draga Sisley, tako dobro te razumem, da te bolj ne bi mogla! Sedaj sem v 10t in ko vas berem se dostikrat spomnim občutkov razočaranja in strahu ali sploh kdaj bo. Pa sploh ne vem kje sem pobirala vso upanje in energijo. In se mi zdite zelo zelo pogumne, ko vsak mesec brodite skozi razočaranja. Meni se pa zdi to že tako daleč, pa čeprav ni in kot da bi bila takrat druga oseba. Tudi jaz sem si v obdobjih žalosti predstavljala najino borbo kot, da sva midva žrtvi in je ves svet proti naju. Sedaj pa vem, da nama je ta težka pot, čisto zares prinesla veliko mero spoštovanja drug do drugega, zaupanja in preprostosti v vezi, sploh ker teh vzorcev nisva imela iz najinih družin.Boš videla, ko bosta zagledala in prebrodila prve strahove, boš lahko vsak dan spoznavala in občudovala odnos med vama. Ne rečem, da prej tega ni bilo, a se mi zdi, da sva mnogo pridobila s to izkušnjo, če je pač že mogla bit. Koliko parov se ma luštno dokler vse štima, kaj pa ko se nekje zatakne? Glede umetne pa.... Najlažje je rečt pa pejt na umetno, pol bo pa +. To je isto, ne čist, ampak podobno kot delavci , ki vse življenje delajo in pri 50.-ih pristanejo na socialni pomoči. Želijo si delati, ne pa ubobožati. in tako tudi par, ki gre v postopek se močno bojuje s svojimi predsodki ali pa pričakovanji, da je naravno zgolj delanje otrok na staromoden način, ne pa vsakodnevno špikanje in UZ, pa trepetanje.... Tudi jaz sem imela dostkrat, ko sem se ob 5 zjutraj špikala ali pa ob polpetih zjutraj visela pri rešu, občutke manjvrednosti in jeze, za koji k.... moram vse to počet, soseda je pa včer dala noge narazen in čez 9 mesecev bo žur!. Tako, da čist tvojega razumem, da ima pomisleke, sploh, če so verske narave je težko. Midva sva bila še isto minuto za to, ko je dr. predlagal, ker nočeva izgubljati časa. Meni ste itak najbolj od vsega pomagale ve in punce na sosednji ivf strani, pri moških pa vemo, da so zabarikadirani v svoji čustveni votlinici in trpijo, čeprav ne pokažejo. Mojemu je pa zelo pomagal pogovor z dvema paroma, ki sta v postopkih in je videl, da ni to neki bavbav in da ima še kdo drug iste misli in probleme, že po prvem pogovoru je bil vidno sproščen in optimističen. To stvar bosta že vidva rešila, da bo prav, osebno se mi pa zdi škoda časa, saj postopki skoraj vedno prinesejo . Res je škoda življenja teh 2, 3, 4 let, čeprav si jih skušaš narediti lepe, je ta čustvena vojna le premočna in je ni treba prenašati, če imaš možnost umetne. Seveda pa ne pomeni, da takoj rata na umetni, a nekaj procentov možnosti pa vendarle je. Ko pa si enkrat v postopku, pa itak spet najdeš upanje, optimizem, energijo in sploh ni tako zelo težko, da človek tega ne bi preživel. Sedaj sem spoznala kar nekaj žensk, ki imajo otročka iz ivf in se mi zdi, da vse prav s ponosom razlagajo kako je bilo, ker se zavedajo, da so morale biti preklemano močne, da so šle skozi to. Res, ko pa si v postopku te pa itak vodijo in vse tako hitro beži skozi, da sploh nimaš dosti časa razmišljat, saj se že naštimaš na ekstremni optimizem, saj ti drugega ne preostane. Kakorkoli, vedno lahko izliješ ta čustva tukaj, te bomo razumele. čebelica čestitke!
|