ronja
|
laraa, tudi to dvoje je gotovo pomembno, verjetno še bolj (odvisno od tega, koliko si otrok želi neko dejavnost - če je recimo rojen glasbenik, pa ne more tja, mu bo veliko bolj hudo kot drugemu, ki bi se najrajši igral in mu mogoče celo paše, da ni treba it plesat).
Gre za to, kaj lahko naredimo, da bi bile te razlike čim manjše. Ne moremo vsem priskrbet enakih pogojev doma, res je. Lahko pa jim zagotovimo enake pogoje v vrtcu - sem spada oboje: tako da jih vzgojitelji obravnavajo čim bolj enakopravno (verjamem, da je vzg. kdo še posebej pri srcu, vendar pa to ne pomeni nujno, da ga bo favorizirala, če je pač zrela ženska) in tako da jim ni treba poslušat, kako se drugi zabavajo ob nečem, kar si sami zelo želijo... Drugače je, če so straši zraven in lahko razložijo otroku, takrat ko se to dogaja, zakaj on ne gre na to in kje se pa mogoče njemu kaj bojl splača. Tudi zbadanje, ko se vsi spravijo na enega, mislim, da bi morali in da se vsaj v našem vrtcu tudi trudijo izkoreninit. Mislim, da se vzg. v večini (vsaj pri nas) res trudijo. Imajo pa tudi otroci različne potrebe: moja prva rabi več cartanja, druga pa več miru in časa zase. In lahko izgleda, da vzg. nekoga ne mara, ker mu da točno to, kar ta hoče... Ne rečem, da je vedno tako, samo da je včasih od daleč vse skup videt drugače...
In ene stvari je veliko lažje zagotoviti kot druge. Če ne zagotavljamo povsod optimuma, še ne pomeni, da lahko rečemo, saj potem pa to tudi nima veze. Če lahko nekaj zelo na izi naredimo, da bo nekaterim otrokom lažje, zakaj ne bi? Sama ne vidim neke hude dileme, kadar tehtamo dobrobit otroka (v tem primeru tistih, ki niso na aktivnostih) in odraslih (v tem primeru tistih, ki bi otroke dali na aktivnosti). Otroci meni potegnejo tehtnico dol.
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
