|
ronja -> RE: Zahvala in... (12.11.2012 11:06:21)
|
Tippi, moje iskreno sožalje! Ne morem si predstavljat, kaj preživljaš, vem pa, da je težje kot karkoli si lahko predstavljamo - izgubit svojega otroka je na moji lestvici vsekakor no.1. Močna ženska si in imaš eno krasno punco doma, zato upam, da boš lahko šla čez to čim hitreje oz. čim manj težko, ker boš imela motiv, da se za nekoga pobereš in razumevajočega partnerja, ki bo s tabo v vajini žalosti. Tako vsaj pravijo, da je lažje tiste, ki se jim je to zgodilo. Če bi rada prebrala, kako se druge ženske spopadajo s tem, da bi videla, da nekoč vseeno spet posije sonce, pa čeprav ni nič več enako kot prej, potem si preberi tale blog. Nekateri pravijo, da jim je pomagalo, če so napisali otroku poslovilno pismo, kot to, ki sem ga pripela v link.
Mislim, da te ne bo nihče obsojal, (ok, kak čudak se vedno najde, ampak zanje se ne meni, taki gotovo nimajo pojma, kako je bit v taki situaciji in tisti, ki še nismo bili, nimamo nobene pravice obsojati), še najmanj pa mame otrok s pp, poznam jih par in pravijo, da bi se tudi odločile tako kot ti, če bi prej vedele, čeprav imajo svoje otroke zelo rade. Sama veš, kaj lahko in česa ne - vsekakor je boljše, če se zdaj odločiš za to, kot da bi otroka rodila in potem ne mogla skrbet zanj, poleg tega so dostikrat tudi drugače bolni in jih žal večinoma starši preživijo. Morda te enkrat kasneje osreči zdrav otroček, ki ga sicer ne bi bilo.
Ker odločitev ni bila težka, vama je vsaj tehtanje in dvom prihranjen, pravijo, da je to peklensko, sama hvalabogu še nisem bila v tej situaciji, meni je bila že misel na to grozljiva.
Kakorkoli boš žalovala, vse je v redu, samo ne zapiraj se vase, ker je težje bit sam s svojo žalostjo kot če je kdo s teboj, pa magari virtualno (poleg partnerja, seveda).
Ne zmorem gledati mladih mamic, ne zmorem pogleda na dojenčke, do kdaj bo tako, ne vem... Ne zavidam, vendar ne morem, da ne bi odvračala pogleda...
To je normalno v taki situaciji in nobena ti ne bo zamerila, če ne boš hotela blizu, dokler so otroci tako mali. Kasneje boš pa mogoče spet srečka nosečka, če si boš to seveda še želela.
Želim ti veliko moči, da se pobereš in da se najde vedno objem takrat in tam, kjer ga boš najbolj potrebovala!
|
|
|
|